1
Etika pomeni v grščini iskanje dobrega »načina bivanja« oziroma modrost delovanja. Stoiki so filozofijo ponavadi primerjali z jajcem: logika je bila jajčna lupina, fizika beljak, etika pa rumenjak. Hegel vpelje droben razloček med »etiko« (Sittlichkeit /nravnostjo/) in »moralo« (Moralität /moralnostjo/). Etično načelo prihrani za neposredno delovanje, moralo pa za reflektirano delovanje. Etični red je v bistvu neposredna odločitev.

2
Iz katere »odločitve« potemtakem izvira proces neke resnice? Imenujemo jo zvestoba. Biti zvest nekemu dogodku pomeni gibati se v situaciji … tako, da situacijo mislimo kot  preizkus »glede na« dogodek. Ta pa seveda zahteva invencijo novega načina bivanja in delovanja v situaciji.

3
Če Zlo obstaja, potem ga je treba misliti, izhajajoč iz Dobrega. Če Dobrega in s tem tudi resnic ne upoštevamo, potem nam preostane le kruta nedolžnost življenja, ki je tostran Dobrega in Zla.
Kajti Zlo ima tri imena:
Zlo kot teror.
Izdaja zvestobe je Zlo, ker v sebi izdamo Nesmrtno, torej tisto, kar smo.
Resnica s totalno močjo je Zlo kot katastrofa.
Zlo je možnost, ki se odpre šele prek srečanja z Dobrim.
Etika resnic si ne prizadeva niti za to, da svet podredi abstraktni vladavini Prava, niti za to, da bi se bojevala proti zunanjemu in radikalnemu Zlu. Prav narobe, s pomočjo zvestobe, lastne resnicam, poskuša preprečiti Zlo – glede katerega je spoznala, da je hrbtna stran ali senčna stran teh resnic. 

4
Sveti Pavel se trdno drži militantnega diskurza slabotnosti, kadar sem slaboten, sem močan. Edina moč deklariranja je v tem, kar deklarira. Ni singularnost subjekta tista, ki daje vrednost rečenemu, temveč rečeno utemelji singularnost subjekta.
Moč, ki jo ima diskurz, da prepriča, je nekega drugega reda in zmožna je zlomiti formo razumskega sklepanja: Orožje našega bojevanja … ima moč, da podira trdnjave. Podiramo razmisleke in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju … Sveti Pavel, Drugo pismo Korinčanom, 4. poglavje, 2. vrstica: »Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas.«
Zaklad ni nič drugega kot dogodek sam, se pravi nek povsem krhek zgodilo-se-je. Nositi ga je treba ponižno, z neko krhkostjo, ki mi je homogena. Diskurz se mora dovršiti v slabotnosti, ker je v njem sila. Ne bo ne logos, ne znak, ne (pre)vzetost z neizrekljivim. Imel bo revno raskavost javnega delovanja, golega deklariranja, brez drugega prestiža kot svoje realne vsebine. Bo zgolj to, kar lahko vsak vidi in sliši. To pomeni lončena posoda.
Kdorkoli je subjekt neke resnice (ljubezni, umetnosti, znanosti ali politike) ve, da dejansko nosi nek zaklad, da ga prečka neka neskončna moč. Zgolj od njegove subjektivne slabotnosti je odvisno, ali se bo ta tako krhka resnica še naprej razgrinjala. Lahko bi torej rekli, da jo nosi zgolj v lončeni posodi in dan za dnem potrpežljivo sledi imperativu bdenja nad tem, da je nič ne bi razbilo. Kajti skupaj s posodo in z zakladom, ki ga vsebuje in ki izpuhti v zrak, se razbije tudi on, subjekt, anonimni nosilec, glasnik, tihi junak.

5
Vsak odpor je prelom s tem, kar je. In za tistega, ki se v njem angažira, se vsak prelom začne s prelomom s samim seboj. Filozofi odporniškega gibanja so pokazali to točko in dejstvo, da spada v red mišljenja.
Tisti, ki se niso uprli – če pustimo ob strani zavestno kolaboracionistično kliko -, preprosto niso hoteli izreči situacije, niti samim sebi.
V nasprotju s tem, kar pogosto slišimo, ne smemo misliti, da tveganje, ki je dejansko zelo veliko, mnogim prepove, da se uprejo. Nasprotno, ravno ne-mišljenje situacije je tisto, ki prepove tveganje, se pravi pregled možnosti. Ne upreti se pomeni ne misliti. Ne misliti pa pomeni ne tvegati tveganja.
Zato se lahko danes, ko je mišljenje, da je treba misliti realno situacijo, redko – kajti konsenz, ki nam ga hvalijo, se glasi: ne-mišljenje kot edino mišljenje -, hvaležno obrnemo k odpornikom. Kot pravi Spinoza, »samo svobodni ljudje so zelo hvaležni eni drugim.«