Diplomiral je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, igralsko pot pa je začel že prej, na odru SNG Drama Ljubljana. Ljubljanski drami je ostal zvest tudi kasneje – med letoma 1977 in 1981 je bil tudi njen ravnatelj, redno je gostoval tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem, Slovenskem stalnem gledališču Trst in eksperimentalnih gledališčih. Bil je profesor igre na AGRFT in predsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije.
V dolgoletni karieri je ustvaril več kot trideset filmskih in sto petdeset gledaliških vlog, sodeloval pa je tudi pri več kot štiristo radijskih igrah. Trikrat je igral v Cankarjevih Hlapcih (l. 1967 je bil Krčmar, l. 1980 Komar in l. 1995 Župnik), dvakrat v Češnjevem vrtu Čehova (l. 1960 je bil Popotnik, l. 1957 pa Jermolaj Aleksejevič Lopahin), v Shakespearovem Hamletu (l. 1986 je bil Polonij in l. 1994 Grobar) in Smoletovem Krstu pri Savici (l. 1969 je bil Lupo, l. 2004 Oče Amandus). Med režiserji je največkrat sodeloval z Miletom Korunom (enaindvajsetkrat), Zvonetom Šedlbauerjem (petnajstkrat) in Francetom Jamnikom (štirinajstkrat). Seznam vseh njegovih gledaliških vlog najdete v sklopu Repertoar.
Polde Bibič: Moram reči, da nisem rad igral kakšnih velikih klasičnih zadev. Saj sem jih, ampak bolj so mi bile več karakterne vloge, z dna.*
Širši javnosti je znan tudi po številnih vlogah v filmih, na televiziji in radiu. Med drugim smo ga videli v filmih Kekec (1951), Ne joči, Peter (1964), Kekčeve ukane (1968), Cvetje v jeseni (1973), Moj ata, socialistični kulak (1987), Primož Trubar (1985). Danes pa lahko na gledaliških odrih in v filmih spremljamo njegovo vnukinjo Nino Rakovec.
Vabljeni tudi k ogledu digitalne razstave o prejemniku Borštnikovega prstana.
* "Umrl je Polde Bibič, starosta slovenskega igralskega ceha" (www.rtvslo.si, 13. 7. 2012).