Igor Samobor: Kot igralec si želim biti tudi "mislec" (intervju)

V utemeljitvi nagrade Borštnikov prstan, ki ste jo v petek prejeli, vas je Ivo Svetina oklical za visokega svečenika umetnosti igre. Zapisal je, da se vsakič, ko stopite na oder, izročite gledalcem, se darujete, celo žrtvujete. Tudi vi tako doživljate svoje igralsko poslanstvo?

To je zelo lepo rečeno... da, v bistvu svoje igralsko poslanstvo doživljam tako. Morda se to sliši zelo patetično. Verjetno je to posledica tega, kar je Svetina tako lepo napisal. Se pa strinjam, da se igralci na nek način darujemo in žrtvujemo gledalcem. Gledališki odri so namreč postali zadnja postojanka, kjer se lahko pogovarjamo o temeljnih vprašanji tega sveta. Kje se razkladajo osnovna vprašanja o tem, kje smo, zakaj smo, kam gremo, od kod smo prišli, kaj je nad nami in kaj je pod nami? To so vprašanja, ki se postavljajo zgolj na gledaliških odrih. Nikjer drugje to ni mogoče. Ni debatnih krožkov, ni okroglih miz tega obsega. Cerkev, ki je bila včasih neke vrste moralno zatočišče, pozna zgolj eno resnico. Mi pa raziskujemo več resnic in mogoče smo v tem smislu res neke vrste "svečeniki".

Gledališče v zadnjih letih očitno zaznamujeta dokumentarnost in pa vse večja potreba po uprizarjanju besedil, ki kličejo k revoluciji na več nivojih. Je družbena vloga igralca v teh časih vsesplošne krize večja?

Seveda je. Mogoče se bo komu zdelo samovšečno, ampak mislim, da je družbena vloga igralca v vsakem trenutku zelo pomembna. Igralec s svojo držo in razmislekom sledi nekim moralnim imperativom. Ljudje ga gledajo. On je posrednik med idejami, ki so v tekstu, in svojim lastnim razmislekom, ki ga posreduje gledalcu. Ne verjamem sicer, da iz tega nastaja neko revolucionarno vzdušje ali karkoli drugega, ampak gre za temelje človeških odnosov do sveta, ki nas obkroža, in igralec jih sporoča po svojih najboljših močeh.

Na svoji več kot 30-letni igralski poti ste se preizkusili v številnih gledaliških vlogah, v Ajshilovi Oresteji ste na primer sami prevzeli vlogo zbora. Vas posebej privlačijo dramski liki oziroma vloge, ki od igralca zahtevajo veliko razmisleka in osebnega angažmaja?

Seveda, kot igralec si želim biti tudi "mislec", ne zgolj izvajalec idej in razmislekov, ki mi jih predpišejo. Tudi sam razmišljam o stvareh, ki me obkrožajo. Skozi vlogo, ki mi je ponujena, oziroma skozi material, s katerim se ukvarjam, želim podati svoje mišljenje. Seveda je osnova v tekstu, ampak jaz si tudi o tekstu samem mislim svoje in želim, da gledalci to vedo.

Kako pa se lotite študija vloge?

Pri študiju vloge je strašno pomemben prvi vtis - kaj mi iz teksta zadiši, kaj je tisto, kar me razburka ali pritegne v določeno smer razmišljanja. Nato pride na vrsto študija celotnega obdobja. V kakšnem trenutku se je avtor znašel tedaj, ko je tekst pisal. Kakšna je bila njegova interpretacija časa, v katerem je živel. In potem v tem iščem vzporednice z današnjim časom in z mojim dojemanjem trenutka. Katere so na primer tiste teme, v katerih se prepoznam. In tedaj v tem osnovnem razmisleku prideva že zelo daleč. Nato pa nastopijo tiste tehnično-gledališke komponente, ki jih imamo. Iskanje izraza, ki je ustrezen avtorjevemu in mojemu.

Kaj pa psihologija samega lika?

To sodi, recimo da, že pod tehniko. V začetku me pri vsej stvari zanima najprej miselni, filozofsko-etični okvir, ki ga neka igra ima. Potem je tu lik, ki se giblje v odnosu z drugimi in s svetom. Prepričan sem, da ima vsak človek nekje v sebi vse. Mislim, da je v nas skrita vsa zgodovina. Se pravi, da je treba vse to, vsa ta občutja, izbrskati iz sebe. Sam sem na odru že velikokrat umrl, pa ne vem, kakšen je občutek. Tako v sebi skušam najti to občutje, nek končni strah ali strah pred nebivanjem. Tako kot moj karakter odnose in reakcije določam sam s tem, kar sem, tako ima tudi lik svoje posebnosti, ki pa jih moram v sebi prepoznati.

Ne glede na starost in način igre soigralcev se zdi, da se dobro stopite v kolektiv in kljub temu, da ste igralec z močno odrsko prezenco, tudi soigralcem puščate možnost, da se na odru izkažejo. Ali to drži?

Seveda. Gledališka predstava je kolektivna igra, kolektivni šport. Eden ne more dati gola, ne da bi mu drugi pomagali. V gledališču je enako. Akciji sledi reakcija. Nikoli ne moreš na odru stati sam, razen seveda, če je taka naloga. Pa še takrat, ko si sam, v bistvu nisi. Si vsaj v dialogu s samim seboj ali pa vodiš dialog z občinstvom. Zmeraj sta vsaj dva. Brez dveh ni dramatičnosti. Drug drugega pa moreta upoštevati, zato da ustvarita dialog.

Že od začetka vaše igralske poti ste član ansambla SNG Drama Ljubljana. Sicer so Dramo že v zgodovini spremljali številni pretresi, zadnja leta pa smo ponovno priča hitrim menjavam vodstva. Najprej lanska razrešitev ravnatelja Iva Bana, ki ga je kot v.d. nadomestil Peter Sotošek Štular, za katerega še ni jasno, kdo ga bo nasledil. Kako ta kadrovanja vplivajo na igralski ansambel?

Ti napol politični pristopi k ljubljanski Drami so sicer prisotni od nekdaj, kar je na nek način tudi velika čast, saj pomeni, da Drama nekaj velja (nasmeh). Sam to situacijo počasi že jemljem s humorjem, saj se vse skupaj zelo ponavlja. Seveda pride do nezadovoljstva v vsakem kolektivu, ki se mu zgodi menjava vodstva, smeri ali izraza. Poudarjam pa, da Drama premore veliko odgovornih in odličnih igralcev, ki se, potem ko dobijo nalogo, za ostalo ne menijo. Nič več nas ne briga, ali je vodstvo nastavljeno z leve ali desne strani, zanima nas zgolj končni rezultat - predstava. Vsi se zavedamo tega, da bomo na koncu stali na odru pred občinstvom, ki je naše končno merilo, ne pa razne druge zdrahe.

Sam se za Dramo v tem smislu nič ne bojim. Bolj me skrbi to, da se v obdobjih teh velikih vzponov in padcev ne skrbi za ansambel, za njegovo pomlajevanje, v zvezi s tem ni vizije. Oziroma se pojavljajo akcije, ki delujejo na kratki rok. Obdobja brez dolgoročnih načrtov se nam lahko še kako maščujejo.

Sami ste nastopili na več državnih proslavah. Kakšni so bili vaši občutki ob pozivu vlade, da naj bi umetniki v skladu z varčevalnimi ukrepi na proslavah nastopili brezplačno?

Na umetnike se gleda, kakor da smo amaterji, ampak to ni res. Mi od svojega dela živimo. Nisem še slišal, da bi komu popravili vodovod, ne da bi delavci svoje delo zaračunali. Mi umetniki pa bi morali s svojim delom biti kar na razpolago? Zraven je bila še notica, da bi morali to delati za čast in s tem izkazovati domovinska čustva. Zelo me zanima, koliko politikov, ki so to predlagali, dela zastonj. Mislim, da zelo malo. Sploh pa ne dovolim, da se moja domovinska čustva merijo na ta način.

Za vaše delo ste prejeli številne nagrade, med drugim kar sedem Borštnikovih nagrad, letos pa še najvišjo stanovsko nagrado na področju gledališča Borštnikov prstan. Kaj vam pomenijo vsa ta priznanja?

Ta priznanja so potrdilo, da si na pravi poti in da dobro delaš. Stanovske nagrade, kot so Borštnikove, so zelo pomembne, saj si izpostavljen pred strokovnjaki na gledališkem področju. Oni so eno od temeljnih meril. Najbolj pravo merilo pa je seveda občinstvo. Vsak močan aplavz je pravzaprav dnevna nagrada. Če dobiš nagrado na Borštnikovem srečanju, za vlogo v katero si veliko vložil, je seveda krasno, Borštnikov prstan pa je seveda maksimum, ki ga lahko v Sloveniji igralec doseže. Zelo sem srečen, da so me prepoznali. Ta nagrada mi pomeni veliko potrditev mojega dela do zdaj, velik izziv in pa strašno motivacijo za naprej.

Glede na to, da ste na Borštnikovem srečanju večkrat nastopili in najbrž tudi spremljali dogajanje na festivalu, me zanima, če opažate razlike med Borštnikovim srečanjem prej in v zadnjih letih, ko je njegovo vodstvo prevzela Alja Predan?

Borštnikovo srečanje skuša iz slovenskega festivala v zadnjih letih postati mednarodni festival. To je hvale vredno in nujno potrebno. Festivali so stičišča umetniških smeri in pretakanje idej. Slovenija nima nobenega velikega mednarodnega festivala. Akademija za gledališče, radio, film in televizijo je zadnje čase bolj prisotna na festivalu, študenti so tam. To je res dobro. Zagotovo pa je še veliko rezerve. Glavna rezerva je v tem, kako tako velik gledališki festival dejansko vključiti v lokalno okolje. Festival je bil ob ustanovitvi dovolj premišljeno postavljen v Maribor z namenom, da bi se kultura vrasla v mesto. Vsaj zdi se mi, da je bilo tako mišljeno. Sam pa menim, da bo treba še veliko delati na tem, da bi nekoč celo mesto dejansko trepetalo skupaj s festivalom. Kot slišim, je med festivali v južnoameriških mestih tako rekoč pol mesta na nogah. Se pravi, da v mestu dojemajo, da se dogaja nekaj velikega. Kolikor pa poznam Maribor, pol Mariborčanov sploh ne ve, da se v času Borštnikovega srečanja nekaj dogaja. Podobno je na nek način z Evropsko prestolnico kulture (EPK).

Ali ste obiskali kaj Maribor v času EPK?

V Mariboru sem bil nekajkrat, a nisem dobil občutka, da bi mesto živelo s tem projektom. Lahko da se motim, da so to zgolj moja bežna opažanja. Premalo sem bil tam, da bi lahko to z vso gotovostjo trdil. Kar pa sem bil, sem dobil občutek, da se vse dogaja v nekem precej izoliranem, ozkem krogu, kljub vsem željam po tem, da bi se ta krog razširil. Če se motim, se opravičujem.