Na zasedanju so si dramaturgi zastavili naslednja vprašanja: Kaj bi moralo pisati v manifestu, ki bi govoril o tem, kaj bi lahko umetniki storili danes? Kako bi lahko prevzeli odgovornost za akutno ogrožene umetnike? Kako se zoperstavi(ti) avtoritarnim (ali celo diktatorskim) režimom? Kaj zate pomeni »upor«? Kaj zate pomeni »svoboda«? Kaj potrebuje naša družba? Kaj potrebuje Evropa?
Greifswaldski manifest Dramaturške družbe
KAJ NAS POVEZUJE
Plesanje po mejah,
ostajanje na pragu,
jeziki, ki nam letajo
okoli ušes,
vonjave določenih krajev,
občutki o določenih krajih,
sanje na določenih krajih.
Kar nas povezuje, je
vedenje, da »tile drugi«
ne obstajajo,
da ne obstaja ne »inside«
in ne »outside«,
da ni nobenih mej,
če jih sami ne mislimo.
Kar nas razlikuje, je to,
kar nas povezuje,
privilegiji, če jih delimo,
večine, ki jim
ne verjamemo.
Kar nam je skupno, je
zaupati dvomu,
dojeti krizo,
razumeti kaos,
dvomiti v zmagovalce,
poiskati poražence.
Kar nas povezuje, je to,
kar nas rani.
Kar nas povezuje, je to,
da smo ranljivi.
Kar nas povezuje, so
trenutki zaupanja,
trenutki lepote,
trenutki solza,
trenutki nemoči,
trenutki sreče,
trenutki nežnosti,
trenutki trdote,
ustavite se pred tem,
kar nas ločuje,
iskanje skrivališča,
v skupnem polju,
smeh v odprtem polju,
sedanjost vmes.
Kar nas povezuje, je
borba proti
težnosti,
vsako jutro vstati,
proti moči, ki pritiska proti tlom,
proti sovraštvu,
proti čustvom, ki uničujejo.
Kar nas povezuje, je to,
da ljubimo.
Drevesa, ki rastejo v
nebo,
ptice, ki križajo nebo,
jeziki, ki nam letajo
okoli ušes,
ritmi, ki jih plešemo,
glasovi, ki se nikoli ne
izgubijo,
ki še naprej odmevajo po univerzumu,
univerzum, ki ga delimo.
Kar nas povezuje, je to,
da smo gostje,
z željami, ki jih delimo.
Kar nas povezuje, je to,
kar nas rani.
Kar nas povezuje, je to,
da smo ranljivi,
da ne moremo
nehati
začenjati.
Prevedel: Samo M. Strelec