Duh, ki hodi Dejana Dukovskega je fragmentarno, večjezično, avtorefleksivno delo, družinska in družbena drama upora, v katero so vtkani sestavni deli parodije, trilerja, fantastike in absurda. Tekst temelji na filmski in gledališki dediščini – protagonista pripelje neposredno v povezavo z likom iz filma Taksist, zgodba pa občasno zavedno reflektira dogajanje iz Shakespearjevega Hamleta, kjer poudarja prepletanje gledališča in življenja kot Shakespearjevega pogleda na svet kot oder.

Glavni lik je Mara, finančno zlomljen shakespearolog, do vratu v dolgovih, konkretna in metaforična figura zdrobljene kulture oziroma kolosalnega družbenega zanemarjanja kulturnih vrednot. Kljub temu prinaša upanje, ko ima v mislih svoje prometejstvo, nekompromisen boj za popravljanje bolnih družbenih krivic.

Avtor Dejan Dukovski je o predstavi povedal: 

"Rešitev imamo pred nosom, ampak je ne vidimo. – Kakšno rešitev? – Rešitev za to 'sranje'. – Mislite na to naše sranje ali na to naše – naše sranje? Tako se začne drama in osebna epopeja s precej težko situacijo, v kateri se znajde glavni lik Mara. Sistematično mu je bila storjena krivica in odloči se, da se bo podal v boj za svoje pravice. Poda se v iracionalen pohod zoper skorumpirani sistem. V vojno, sam proti vsem. Njegovo glavno orožje je hipnotična moč prepričanja, njegova metoda pa ubijanje. Krvavo pohodi vse in vsakogar, ki mu stoji na poti, hodeč kot nosorog po svoji poti pravice, po poti svobode. Kdo je Mara? Heroj? Morilec? Navaden človek, pripeljan do elementarne obstrukcije zdravega razuma? Duh s sekiro ali vihar revolucije, ki gre po glavo režima … Morda pa je samo ideja, ki jo ima veliko brezpravnih danes."

Predstavo je režiral Aleksandar Popovski, za katerega je ustvarjanje predstave Duh, ki hodi nuja: 

"Nuja, da naredim to prestavo, je nastala iz potrebe, da sebi pojasnim, kako posameznik lahko funkcionira v svetu, ki smo ga ustvarili v zadnjih petnajstih letih. Ko govorim o tem svetu, mislim na svet, ki je sebi odredil kapitalistični liberalizem kot primarno ideologijo, nacionalizem kot državno politiko, kriminal in religijo pa kot dominantni stališči in pogleda na stvari. Po tem svetu hodi Hamlet – človek, ki jasno vidi prevaro. V 90. letih je bilo povsem jasno, kdo je pozitiven, kdo pa negativen. Novo stoletje je vse izenačilo, negativni so prešli na našo stran, prevzeli naš jezik, obleko, obnašanje. Postali so miroljubni demokrati v volčji koži. Naše polje borbe se je zožilo, morali smo poiskati nova polja delovanja. Tako je nastala zgodba o človeku, ki krene v boj zoper ta sistem. Utopična melodrama o mogočnem Hamletu, ki, namesto da bi razmišljal, ukrepa. Namesto da bi dvomil, se odloči, da bo ubil tako kralja kot kraljico ter vse, ki mu stojijo na poti, da bo osvobodil in očistil ta svet krivic. Obstaja krivica, pravi, in to je to. Nekdo jo mora počistiti."

V predstavi igrajo Nenad Pećinar, Dušan Jakišić, Milorad Kapor, Igor Pavlović, Strahinja Bojović, Radoje Čupić, Jovana Stipić, Gordana Đurđević Dimić, Alisa Lacko, Danica Grubački. Besedilo je prevedla Vera Vasilić, avtor glasbe je Bariš Manisa, avtor songa pa Srđan Stojnović. Za scenografijo sta poskrbela Tadžiser Sevinć in Saša Senković, kostumografinja je bila Marina Sremac, pri uprizoritvi pa sta sodelovala še Ista Stepanov (odrski gib) in Momčilo Miljković (asistent režije).