Brunn je dramsko besedilo Brez solz za pedre napisal po istoimenskemu romanu Johana Hiltona. Pri tem je po besedah dramaturginje Saške Rakef izhajal iz zgodb, opisanih v romanu, nadgradil pa jih je z dodatnim gradivom iz policijskih poročil, sodb, poročil z obdukcij, intervjujev z vpletenimi, itd.

Besedilo rekonstruira tri umore in odpira vprašanje homofobnega nasilja, ki po besedah Brunna na Švedskem narašča. Avtor ne moralizira, ampak se skuša postaviti v vlogo vseh vpletenih, je pa kritičen do poročanja medijev, ki tovrstne umore obravnavajo kot masovni spektakel.

Rakef je povedala, da je predstava pisana za štiri igralce, ki zelo hitro vstopajo in izstopajo iz lika v lik in igrajo tako žrtve kot storilce. V slovenski praizvedbi bodo nastopili Matic Lukšič, Vid Klemenc, Vito Weis in Žan Koprivnik.

V gledališki knjižici je novinar in aktivist Mitja Blažič, ki je bil žrtev homofobnega nasilja, opisal, kakšno je stanje v Sloveniji. Raziskave kažejo, da sta pri nas vsak drugi gej ali lezbijka izpostavljena homo- ali lezbofobnemu nasilju. V 90 odstotkih gre za psihično nasilje, ki je izredno hudo, saj poseže v človekovo samopodobo in dostojanstvo. Fizično nasilje prizadene okoli 20 odstotkov LGBT oseb, okoli šest odstotkov pa jih utrpi spolno nasilje.

Pri Gledališču ŠKUC bodo v koprodukciji s CD predstavo premierno uprizorili ob 15-letnici gledališča, kjer je Jelen zelo aktiven. Režiser in scenograf se je pri predstavi Brez solz za pedre, v kateri se prepletajo dramski in postdramski pristopi, želel držati avtorjevega dokumentarnega pristopa in ostati pravoveren zapisanim stvarem.

Besedilo po režiserjevih besedah posredno preizprašuje, kaj posameznike moti pri gejih, lezbijkah in invalidih, ko je govora o poljubih ali izkazovanju nežnosti: "Moramo se vprašati, kaj je narobe z nami, ne kaj je narobe s človekom, ki nam gre na živce."

Igralec Klemenc je priznal, da se mu je bilo pri pripravi na vlogo najtežje soočiti s tem, česa vse je zmožen človek, ki goji sovraštvo, saj je sam neagresivne narave. Med raziskovanjem vlog je na koncu ugotovil, da vsi v sebi nosimo črnine. Soigralec Weis je poudaril, da smo v življenju vsi žrtve in storilci, Lukšič pa je dodal, da je bilo ob vseh teh preskokih med liki zanimivo, tako z igralskega kot osebnega vidika, opazovati prehajanja iz črnine v belino in obratno.