Rodil se je 5. aprila leta 1929 v Ljubljani. Njegova starša sta v času gospodarske krize v Slovenijo prišla iz Češke. Gledališče je bilo njegova velika ljubezen že od malih nog. Staršem lep čas ni povedal, da poleg trgovske obiskuje tudi igralsko akademijo. "Naj bi bil prokurist," je povedal za ponedeljkovo oddajo TV Slovenija Tednik.
Po diplomi leta 1953 se je zaposlil v ljubljanski Drami, kjer je ostal, z manjšim izletom v svoboden poklic, do leta 1989. "Nisem za drugo, že od malih nog ves čas nekaj s tem teatrom počnem," je povedal za Tednik. V ljubljanski Drami je ustvaril prve v nizu močnih markantnih vlog.
Sodeloval je tudi z eksperimentalnimi gledališči, med drugim je na Odru 57 leta 1960 igral Kreona v Antigoni Dominika Smoleta, v ad hoc gledališču Drage Ahahačič pa so, kot je ob 85. rojstnem dnevu povedal, prvi v Sloveniji igrali Sartra.
Imel je tudi tri svoja gledališča. Prvo je nosilo ime po telefonski številki blagajne Šentjakobskega gledališča, kjer so imeli v dopoldanskem času - ko so bili člani ljubiteljskega gledališča po službah - vaje.
Njegov drugi teater je bil Stranski vhod - današnja Mala drama. Za Tednik je povedal: "Mala drama je nastala po pomoti. To naj bi bilo skladišče kulis, potem se je pa izkazalo, da je strop prenizek in vrata premajhna in smo nekako to zmašili, da sem lahko prišel sem s svojo skupino, ki sem jo potem preimenoval Stranski vhod, ker je bilo treba od strani priti noter." V času "krize Male drame" je ustanovili še Levi oder. "Ne le ustanovil, z lastnimi rokami sem ga postavil," je pred petimi leti povedal.
Uveljavil se je tudi kot režiser, igral v več slovenskih filmih, radijskih in TV-igrah ter oddajah za otroke. V spomin in srca Slovencev se je usedel, ko je posodil glas risanim junakom, kot so Flip iz Čebelice Maje, Maxi pes Fik in palček David. "Če dobim risanko, si jo montiram nase. Kakšne izraze... ta odpujsala je moj, ja," je povedal za Tednik.
Za svoje delo je leta 1994 prejel Borštnikov prstan, leta 2005 pa viktorja za življenjsko delo. Leta 2018 je prejel tudi nagrado Franeta Milčinskega - Ježka za življenjsko delo.
"Tako kot je h gledališču z žarom nenehnega raziskovalca pristopil zavzeto in premišljeno, je sprejel tudi nove medije in se že na začetku osebne kariere pridružil ustvarjalcem v različnih skupinah na nacionalnem radiu, ki so gradile specifično zvočno podobo izvirne radijske igre in podobno tudi na začetku delovanja slovenske televizije, še v času njenega eksperimentalnega in poskusnega delovanja pred več kot 60 leti," je pisalo v utemeljitvi.
Njegov radijski opus je eden najobsežnejših v zgodovini slovenskega radia. Njegov prispevek k radiofonski umetnosti je neprecenljiv, tako po obsežnosti kot po raznovrstnosti opusa. Součkove prve televizijske nastope je zaslediti že v letu 1958, kjer je zaigral v prvih smešnih skečih s Franetom Milčinskim-Ježkom. V minulih šestih desetletjih je nato postal eden najbolj prepoznavnih obrazov in glasov slovenske televizije, je še pisalo v utemeljitvi.