Vinko Möderndorfer; 80-ta leta:
Vodenje gledališča Glej sem prevzel leta 1980 ali 1981. V tistem času je imela Ljubljana dve eksperimentalni gledališči. Glej in Pekarno. In tudi Pekarna letos praznuje petdeset let od ustanovitve. Takrat gledališče Glej ni imelo svojih prostorov. Dvorano smo si delili s Krajevno skupnostjo Poljane, ki nikakor ni imela posluha za profesionalno gledališko produkcijo. Pogoji za delo so bili nemogoči in gledališče je bilo tik pred zaprtjem. Takoj, ko sem začel voditi gledališče (sprva skupaj z Andrejem Vajevcem in Milanom Stepanovičem), se je začela kulturno-politična bitka za nov gledališki prostor.
V tistem času smo uprizarjali besedila, ki jih institucionalna gledališča niso hotela uprizoriti, ker so razburjala tako politično kot kulturno javnost. V gledališču so dobili svoj prostor tudi režiserji, ki jim v drugih gledališčih takrat še niso zaupali, recimo Eduard Miler. Odlično predstavo (Lorca: Mariana Pineda) je na oder na Poljanah postavil Matjaž Zupančič, glasbo zanjo pa je napisal Tomaž Pengov.
Potem so bila tu še besedila, ki so vznemirila takratno oblast. Denimo besedilo, ki ga je iz Pirjevčevih razmišljanj (O smrti in niču, o biti in bogu) v dramsko obliko sestavil Tine Hribar, režiral pa Zvone Šedlbauer. Kulturna politika s to potezo ni bila zadovoljna. Grozili so, da nam bodo vzeli subvencijo. Besedilo Zdravka Duše Jaslice je imel na mizi celo državni tožilec. Besedilo je bilo ovadeno, češ da ruši "bratstvo i jedinstvo". Do uradnega pregona ni prišlo. Bila pa so zasliševanja in policijska poizvedovanja. Besedilo Jaslice smo pritiskom navkljub z velikim uspehom uprizorili in odigrali. Uprizorili smo tudi igro Ni človek, kdor ne umre Velimirja Stojanovića. Provokativno igro o sladkorni bolezni in alkoholizmu.
Pripravljali smo tri igre Milana Kleča, do premiere žal zaradi prostorskih problemov ni prišlo. Javnost pa je na poseben način vznemirila predstava Rožnati trikotnik avtorja Martina Shermana v moji režiji. Besedilo se je ukvarjalo z gejevsko zgodbo v času nacističnega terorja. Ta tematika v tako radikalni obliki še ni bila uprizorjena na slovenskem odru. Nastala je odlična predstava. Zanjo smo bili večkrat nagrajeni. Mislim, da je predstava veliko pomenila tudi v družbenem smislu.
V kratkem obdobju, kar sem vodil gledališče Glej (tri gledališke sezone, potem so me tako rekoč čez noč poslali v JLA), je brez dvoma najbolj pomembno to, da smo uspeli gledališče popeljati v nove prostore, v katerih domuje še vedno. To ga je obdržalo pri življenju. Predali smo ga novim generacijam, ki v njem ustvarjajo še danes. Gledališče Pekarna pa je v istem času žal ugasnilo.
Nevenka Koprivšek; 90-ta leta:
V Glej sem prišla z režijo minidrame Železniške informacije Petra Handkeja po vrnitvi iz Francije, kjer sem študirala na Ecole Jacques Lecoq. To kratko predstavo smo ustvarili skupaj z Jette Vejrup Ostan in Borisom Ostanom, ki sta izhajala iz iste šole. Lecoq je razumel igralce in teater predvsem kot avtorje in manj kot interpretacijo že ustvarjenih dramskih tekstov. To je dalo mojem vodenju Gleja tudi močan pečat.
Glej je bil pred tem nekakšno testno sito, most med Akademijo za gledališče, radio, televizijo in film in "resnim teatrom". Meni je bilo vseeno, ali so ljudje prišli z AGRFT ali ne in kaj vzamejo za izhodišče predstave. Zanimalo me je, za čim stojijo avtorske ekipe, odprla sem vrata fizičnemu gledališču in plesu.
Prva sezona je bila sveža z novimi imeni in mednarodna: Iztok Kovač, Fiona Templeton, Matjaž Pograjc z Betontancem in Tomaž Štrucl. Za njimi so prišli Igor Štromajer, Matjaž Berger, pa lucidni Grapefruiti kot slovenska inačica sarajevske skupine Top lista nadrealista. Začetek 90-ih let je zaznamoval razpad Jugoslavije, bila je vojna, kulturni prostor se je zožil, želja po tujini je bila nujnost.
To je čas, ko je Glej najbolj zablestel na mednarodni sceni, igrali smo na številnih evropskih odrih, festivalih in gostovali na vseh kontinentih, kar je bilo za tisti čas izjemno. Temu je botrovalo več stvari, močna in umetniško izvirna generacija, interes in podpora mlade države, da se zapiše na svetovnem zemljevidu, in nenazadnje moja vpetost v mednarodno okolje.
To je bil tudi čas, ko se je Glej profesionaliziral in dobil stalno tehnično in produkcijsko ekipo po zaslugi direktorice Lidije Jurjevec in kolega Maksa Soršaka. To je bil tudi čas mednarodnega mreženja, postali smo člani mreže Junge Hunde, ki je omogočila številnim mladim ustvarjalcem vstop na mednarodno sceno. Družilo nas je veselje do gledališča, pogovori so bili vedno strastni, soustvarjali smo pogled na svet, na gledališče. Zadnja predstava v tem mandatu je bil pravi produkcijski podvig - komorna opera Ime na koncu jezika Mitje Vrhovnika Smrekarja in Milana Jesiha v koprodukciji s Cankarjevim domom in Evropskim mesecem kulture. To je bil eden redkih primerov sodobnih oper in glasbenega gledališča pri nas.
Jure Novak; umetniški vodja 2007-2010 in član novega umetniškega sveta gledališča
"Ob prevzemu vodstva gledališča leta 2007 smo bili z ekipo soočeni z dvema perečima problemoma: vsebinsko iztrošenostjo ter katastrofalnim finančnim stanjem," je dejal Novak. Ob veliki meri odrekanja tako matične ekipe kot tudi ustvarjalcev ter relativno uspešnem pridobivanju nepovratnih zasebnih sredstev so do leta 2010 finančno stanje gledališča vsaj za silo sanirali, ob koncu prvega leta pa zaznali, da so kvaliteto in kvantiteto produktov in gledaliških procesov v vseh pogledih povečali in izboljšali.
Pripravili so sezoni Panika 08 in Odjuga 09, v sklopu katerih so med drugim nastale uspešnica Čefurji, raus!, agit-prop muzikal Iz Principa in večžanrski Škrip orkestra. V tem času je Glej tudi intenzivno sodeloval s projektom vzpodbujanja mlade slovenske dramatike PreGlej in gostil festival PreGlej na glas!
Kot bistvene poteze Gleja pod njegovim vodstvom je Novak navedel: "Ključni premik fokusa od produktnega k procesnemu; izobraževanje, povezovanje in informiranje umetniške in strokovne javnosti in s tem bistvena investicija v socialni kapital in 'sceno'; ter odprtost, prilagodljivost in komunikativnost Gledališča Glej tako strokovnim kot laičnim javnostim."
Kasneje so v Gleju nadaljevali s temeljnim poslanstvom, da so gledališče, "ki pestri in razširja kulturno ponudbo v ljubljanskem in slovenskem prostoru z raziskovalnimi gledališkimi projekti in predstavitvijo predvsem novih generacij gledališčnikov, ki jim Glej ponuja odskočno desko v profesionalno gledališko kariero". Veliko so delali tudi na pridobivanju novih občinstev in na aktivnem povezovanju z drugimi akterji na neodvisni uprizoritveni sceni, kar se je med drugim izteklo v abonma Transferzala. Posebno pozornost so v okviru kulturno-umetnostne vzgoje namenili tudi marginaliziranim skupinam.