STA, 24. 6. 2020

Gledališče Glej, 50 let: S Kasparjem se je začel drugi val eksperimenta v slovenskem gledališču (I)

V četrtek bo minilo 50 let, odkar so v Gledališču Glej uprizorili prvo premiero. To je bila drama Kaspar aktualnega kontroverznega Nobelovega nagrajenca Petra Handkeja v režiji Iztoka Toryja. Gledališče je odtlej prešlo različna ustvarjalna obdobja.

Foto: Arhiv Gledališče Glej

V Eksperimentalnem gledališču Glej, ki sicer sodi v drugi val eksperimenta v slovenskem gledališču, po gledališču Balbine Batteline Baranovič, gledališča Ad hoc Drage Ahačič in Odra 57, je bila prva predstava uprizorjena 25. junija leta 1970. Šlo je za dramo Kaspar tedaj še mladega radikalnega avstrijskega dramatika Handkeja. Režijo je podpisal Iztok Tory, prevod in dramaturgijo Lado Kralj.

Eksperimentalno gledališče Glej je v začetkih s profesionalnim zamahom popeljalo naprej drugi val gledališkega eksperimenta, ki ga je začrtalo že Gledališče Pupilije Ferkeverk. Srž ideje delovanja gledališča v 70. letih so bile fleksibilnost, hitrost realizacije idej ter težnja po večji teatraličnosti in avtonomiji, je Primož Jesenko zapisal v monografiji, ki je izšla ob 40-letnici Gleja.

Glavni pobudniki ustanovitve gledališča, sprva v obliki društva, so bili že omenjeni Kralj, Zvone Šedlbauer in Dušan Jovanović, začetki tega gledališča pa sovpadajo z ustanovitvijo beograjskega Ateljeja 212 in zagrebškega Kazališta ITD.

Začetni sodelavci Gleja so bili nezadovoljni s stanjem v osrednjih hišah slovenskega gledališča, v SNG Drama Ljubljana in MGL, je ob 40-letnici gledališča poročal MMC. Povzel je besede Jovanovića, da so bile tedaj "gledališke vizije v radikalnem nasprotju z dogajanji v institucionalnih gledališčih, zahtevale so novo gledališče z lastnimi koncepti, ki namesto tradicionalnega koncepta verbalnega gledališča poudarja vizualnost". Šedlbauer pa je dejal, da je šlo "pri Gleju predvsem za poskus delati tisto, česar ni bilo mogoče početi drugje."

Kralj, ki mu je Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije marca letos namenilo nagrado Vladimirja Kralja za življenjsko delo, je ob priložnosti za oddajo Kulturni fokus na prvem programu Radia Slovenija povedal, kakšen je bil občutek, ko so v Gleju pred pol stoletja prvič dvignili zaveso: "Tedaj ni bilo kaj dosti projekcij, kaj bo Glej pomenil v prihodnosti. Delovalo se je tukaj in zdaj, v okviru nekega internacionalnega umetniškega ustvarjanja ali tipa življenja, in to je hipijevstva. (...) Nismo si predstavljali, da smo storili kakšno zelo važno stopinjo, ampak da se nahajamo v nekem trendu, ki nam je blizu in ki nam je jasen."

Prvih pet let delovanja Geja so režirali prav Šedlbauer, Jovanović in Tory, prvo desetletje delovanja pa je zaznamovalo tudi uprizarjanje svežih slovenskih dramskih tekstov, ki so jih med drugimi podpisovali Rudi Šeligo, Taras Kermauner, Milan Jesih in Franček Rudolf. Ni pa imelo društvo v začetku svojega odra, zato so s predstavami gostovali v Križankah in Mestnem gledališču ljubljanskem.

Gledališče je namreč v začetkih delovalo skorajda nomadsko, na več lokacijah. Sprva so z gledališko umetnostjo polnili prostore poljanske krajevne skupnosti, nato pa med drugim tudi prostore kopališča Tivoli in pa klet Moderne galerije. V začetku 80-ih so se vrnili na Poljane, leta 1983 pa vendarle dobili prostore na Gregorčičevi, kjer Gledališče Glej deluje še danes.

Gledališče Glej