Gledališča se trudijo za čimbolj pristen stik z gledalci
V ljubljanski Drami opažajo, da se število ogledov njihovih spletnih predstav povečuje. Kot je poudaril Samobor, z gledalci razvijajo, kolikor je to mogoče neposreden kontakt, ob čemer "je najmanj in hkrati največ, kar lahko ponudijo, dobra predstava". Tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) skušajo z abonenti ohranjati čim bolj neposreden stik. Poleg prenosov predstav in sprotnega informiranja so jim na voljo tudi posnetki arhivskih predstav, intervjuji z igralci in druge vsebine.
Gledalce lahko po Samoborjevih besedah vabiš in ohranjaš samo s primernimi in kakovostno izvedenimi vsebinami, z dobrimi predstavami, z vrhunskimi igralci in režiserji. Enako je bilo prej, ko smo živeli brez prepovedi, je pojasnil. Se jim pa danes številni gledalci zahvaljujejo, ker si drugače kot po spletu njihovih predstav ne bi mogli ogledati. Zanje bo to novost tudi v prihodnje treba razvijati in negovati, meni ravnatelj Drame.
V MGL so morali, kot je pojasnila direktorica in umetniška vodja Barbara Hieng Samobor, zaradi napovedanih varnostnih ukrepov zmanjšanja dovoljenega števila sedežev v dvoranah že spomladi 2020 omejiti abonmajski vpis. Veliko dosedanjih abonentov je tako ostalo brez letne vstopnice. Številke so zdaj nižje, a še vedno zelo visoke in "temu primerno obsežen naš dolg do gledalcev, ki zaradi zaprtja gledališč ne pridejo do predstav v rednih terminih", je poudarila. "Lani jeseni uvedeni sistem nameščanja publike v dvorane je bil skrbno pripravljen, varen in uspešen. Verjamem, da bi se ga lahko spet poslužili," je prepričana.
V številnih gledališčih razmišljajo o poletnih lokacijah, med drugim tudi v ljubljanski Drami in MGL. V slednjem po besedah Barbare Hieng Samobor sicer "vsak dan sproti dodelujejo načrte reševanja sezone in jih poskušajo uskladiti z novimi prognozami in nenehno spreminjajočimi se ukrepi". Precejšen del t. i. reševalnega programa se zanaša tudi na alternativne lokacije in odprta prizorišča. "A predpogoj je, da nas spet umestijo med dovoljene dejavnosti," je poudarila.
Izkušnje igralcev v novi realnosti
"Človek prihaja v gledališče med drugim zato, ker išče vzporedne odslikave za svoje vsestransko, univerzalno doživljanje notranjega sveta. Išče odgovore in potrditve za vse tisto, kar čuti kot objektivno v okvirih resnice in verjame, da mu lahko različne teme, ki se odstirajo v gledaliških predstavah, pomagajo osmisliti lastne razmisleke. Verjamem, da se navdih pri posamezniku lahko sproži že ob sami atmosferi predstave, ta pa je vsekakor močnejša, če je odigrana v živo," je zapisala Polona Juh. Po njenih besedah živ, organski stik ljudi, torej ustvarjalcev in gledalcev hkrati, dodatno vzpostavlja prostor, kjer se uprizorjeno lahko doživlja močneje.
"Ko se zavesa odstre - zdaj razmišljam za nazaj - vselej poskušam razpolagati z energijo moči in koncentracije glede na vzdušje, ki ga ponudi in podarja občinstvo. Zgodi se nezaveden preplet energij, ki stremi k vzpostavitvi ravnovesja drugega z drugim v iskanju skupnega imenovalca predstave. Zato je zame gledalec 'v živo', iz bližine, nepogrešljiv del obredne biti gledališča. Vsak dan upam, da se prejšnji čas čim prej vrne," je zapisala.
Izkušnja "s predstavo Učinek, ki smo jo uprizorili prek spleta, pa je seveda drugačna in zame izjemna," je poudarila. Kot je pojasnila, se je kot srečno naključje v predvsem nesrečnih epidemioloških razmerah zgodilo, da se je kot igralka znotraj Drame znašla v situaciji, kjer se je lahko srečala z odličnimi ustvarjalci, ki delujejo na področju arhitekture, oblikovanja, fotografije, stream tehnologije, filmskim režiserjem, snemalno ekipo, skratka ljudmi, ki jih v nekoronskih časih verjetno ne bi spoznala.
"Neprijazen čas nam je na nek način ponudil prijazno gesto, nam nakazal uprizoritveno smer, ki bi jo bilo vredno razvijati tudi v bodoče - preplet gledališke in filmske umetnosti z dokumentarnostjo in domišljijo oblikovalcev, ki lahko vsebino tematik nadgrajujejo z vizualnim," meni.
Predstavo Učinek v režiji Eve Nine Lampič doživlja kot prvi poskus popolnoma nove in samosvoje uprizoritvene stream forme. Režiserka je predstavo zasnovala, še preden se je epidemija pojavila. Želela je razširiti prostor dogajanja izven omejenih okvirov "italijanske škatle", zato so znotraj procesa širili situacije tudi v prostore okoli odra, po hiši ljubljanske Drame, povsod tam, kjer je bilo za vsebino predstave to dobro ali v takšni postavitvi skoraj nujno. "Veliko rezerve in možnosti za domišljijo se skriva v omenjeni formi," je še poudarila Polona Juh in sklenila, da je gledališče, "takšno, kakršnega poznamo od prej in vse do danes, živo, seveda nenadomestljivo".
Primož Bezjak pa je zapisal: "Če izhajam iz svoje teze, da je gledališče dinozaver, kljub sodobnemu gledališču, ki je vpeljal ogromno novih praks od dokumentarnega gledališča, participacijo vseh oblik, multidisciplinarnosti in multimedije, ga je Zoom gledališče oziroma live stream srečal popolnoma nepripravljenega." Po njegovih besedah se je še enkrat izkazalo, da je gledališče kljub svoji veličini okorno in počasno.
Istočasno pa je koronavirus pokazal na najpomembnejše in hkrati primarne stvari, na katere smo pozabili oziroma jih jemali za samoumevne. "In to je v gledališču, živi umetnosti, skupen trenutek, doživljanje v istem prostoru in času s skupino ljudi, se pravi neke vrste skupnostjo, v kateri oz. med katero se pretaka energija," je pojasnil.
Pri samih livestreamih Bezjak opaža več težav. Predstave, ki so bile ustvarjene pred epidemijo, je treba na nek način prevesti v medij, ki ni ne gledališče ne televizija, še manj pa film. Kadar je režiser predstave prisoten pri adaptaciji - kar pa v večini primerov ni - je veliko lažje, predvsem pa je prevod natančnejši, kot je bil v našem primeru predstave Gejm. Poleg tega je zelo odvisno od same predstave, na kakšen način je komunicirala s publiko pred adaptacijo, je prepričan igralec.
Po njegovem mnenju nekatere predstave niso primerne za adaptacijo in tako postanejo neki približki, ki so lahko še slabši, kot so arhivski posnetki predstav, ki se denimo uporabljajo za selektorje festivalov. Takšen primer je po njegovem mnenju predstava Preklet naj bo izdajalec svoje domovine. Adaptacija bi morala postati nov projekt oziroma kreacija, ki zahteva čas, koncept, za kar pa gledališča nimajo časa ali si ga ne vzamejo. "Ali ni potem bolje ustvariti nove predstave za splet kot adaptacijo stare. Se pravi raziskovati nov format gledališča, ki zahteva veliko večji angažma, raziskavo, premislek vseh ustvarjalcev in veliko večji finančni vložek v tehniko, kot so samo tri do štiri kamere, česar pa gledališča nimajo?" se sprašuje Bezjak. "Eden od problemov je tudi odločitev, ali to počnemo samo začasno ali je to nova realnost," dodaja igralec.
"Igrati predstavo v živo po streamu je tudi izjemno naporno, saj ni nikakršne reakcije, se pravi pretoka energije s publiko," je še poudaril Bezjak. "Publike ni, ne obstaja, je nekje tam," je pojasnil občutek. Enako velja za gledalca, "ki spremlja predstavo doma, v nenadzorovanem okolju, kjer ni te vrste koncentracije in pozornosti, kot je v gledališču, da samega premika oziroma napora v gledališče niti ne omenjam. Tudi čas po predstavi ne obstaja - izmenjava mnenj, pogovora po predstavi med gledalci ..." je sklenil sogovornik.