Gib, ki presega končnost

Legendarna ruska plesalka Ana Pavlova se je v zgodovino zapisala z mnogimi stvaritvami, najbolj znamenita med njimi pa je solo Labodova smrt, ki ga je leta 1907 na glasbo Saint-Saënsa zanjo ustvaril Fokin: 3 minute in 23 sekund plesa, v katerem se umiranje spremeni v lebdenje večnosti. Labod Pavlove je mitična točka v zgodovini plesa: improvizacija na idejo o »gibu, ki se noče ustaviti, ki noče umreti,« ter hkrati prehod med klasičnim baletom in plesom osvobojenega telesa. Tako ga razume Mathilde Monnier, velika osebnost francoskega sodobnega plesa, ki s svojimi sodelavci raziskuje dosežek mitičnega sola. Njeni mladi in virtuozni plesalci ne ponavljajo klasičnih gibov, ne sledijo že prevečkrat slišani glasbi, z natančno osmišljenimi kreacijami ustvarjajo lastne plesne sole – vsak je drugačen in izrazito samosvoj, doživetje zase, skupaj pa ustvarjajo celovito predstavo na sledi misli o »gibu, ki presega končnost«.

Mathilde Monnier, ki se je uveljavila v osemdesetih, od leta 1994 pa vodi koreografsko središče v Montpellieru, je ključna osebnost francoskega sodobnega plesa. Njeno ustvarjanje je vselej zaznamovano z iskanjem novih izraznih možnosti plesa, znamenita pa so njena sodelovanja z »drugimi«: plesalkami iz Burkine Faso, filmsko režiserko Claire Denis, filozofom Jean-Lucom Nancyjem, jazzistom Louisom Sclavisom, skladateljem Heinerjem Goebbelsom, performerko La Ribot, pisateljico Christine Angot etc.

***
Umirajoči labod je 3-minutni balet, ki ga je leta 1907 Fokin zasnoval za veliko plesalko Ano Pavlovo. Solistično delo ima zaradi določenih kvalitet v klasičnem baletnem repertoarju posebno mesto: oblika, dolžina in tudi tema dela - plesalka skorajda izvede spiralo med improviziranjem neminljivega, neskončnega giba. Različne interpretacije plesalcev (poustvaritve Pavlove, Yvette Chauviré, Plisetskaje itd.) se prikazujejo podobno, kot se prikazujejo v zgodovini plesa in gledališča. Delo pomeni tudi prelomni trenutek v zgodovini baleta, saj prvič pride do plesalčeve improvizacije.


foto Marc Coudrais

Projekt Mathilde Monnier ni poustvaritev, vnovična uprizoritev Umirajočega laboda. Gre za tkanje – iz spominov – predstave, ki se ukvarja z idejo zadnjega plesa. Kako si lahko danes, ko smo obkoljeni in ko v naš prostor vdirajo preštevilne podobe, predstavljamo prodirati v koncept konca vseh predstav? V kolikšni meri sta gib in oder še vedno prostor, kjer lahko najdemo življenje in ustvarjamo spomine?

V ospredju predrtega, čezmerno izpostavljenega prostora se pojavlja več figur: soli, skupinska koreografija, sodobne procesije. Vsi ti gibi delujejo kot uporniška dejanja v prizadevanju ostati na površini, ne obupati, temveč vedno znova obnavljati ples in gibanje. V črpanju moči in klicu, naj kretnja ne usahne.

***
O Mathilde Monnier
Centre Chorégraphique National de Montpellier Languedoc Roussillon vodi Mathilde Monnier, ki svoje produkcije predstavlja v Montpellieru in po vsem svetu. Pomembnost in vitalnost njene ustvarjalnosti priznavajo kritiki in strokovna javnost ter potrjujejo prestižne nagrade. Mathilde Monnier svojo umetniško osebnost udejanja skozi priznanje občinstva in umetniškega sveta, ki ji priznavata položaj ene najvidnejših imen francoskega in mednarodnega sodobnega plesa.

V neprestanem razvoju njene stvaritve vztrajno kljubujejo pričakovanjem. Ko je leta 1994 postala direktorica koreografskega središča Centre Chorégraphique de Montpellier Languedoc-Roussillon je zasnovala niz sodelovanj z različnimi umetniki. Pri sodelovanjih z umetnico Beverly Semmes, filozofom Jean-Lucom Nancyjem, filmsko režiserko Claire Denis je Mathilde Monnier vedno premikala meje svojega dela, ki ga vidi predvsem kot izkušnjo.

Glasba ima v njenem ustvarjanju pomembno mesto; sodeluje z različnimi ustvarjalci popularne in druge glasbe, med njimi so jazz glasbenik Louis Sclavis, skladatelja David Moss in Heiner Goebbels, virtuoz eriKm in številni drugi. Nedavno je uporabila rock glasbo PJ Harvey za predstavo 2008 vallée, ki jo je ustvarila s pevcem Philippom Katerinom. Vrhunec je predstava doživela na avignonskem festivalu.


foto Marc Coudrais

Navdušena nad skladateljem Gyôrgyjem Ligetijem je na njegovo glasbo ustvarila pastoralno delo Tempo 76 za festival Montpellier Danse 07. Februarja 2008 ji je Berlinski filharmonični orkester pod vodstvom Simona Rattla naročil koreografijo opere Surrogate Cities Heinerja Goebbelsa. Več kot 130 nastopajočih je ustvarilo opero o mestu in bojih za prevlado znotraj njega. Istega leta je predstavila burlesken duet Gustavia, v katerem je nastopila ob španski umetnici La Ribot na festivalu Montpellier Danse 08. Leta 2009 je zasnovala Pavlovo 3’23’’, ki raziskuje klasično baletno delo Smrt laboda, leto pozneje pa je sodelovala z vizualnim umetnikom Dominiquu Figarelli pri delu Soapéra.

Nagrade Mathilde Monnier

• 1999: nagrada Grand Prix National des Arts du Spectacle Vivant (državna nagrada za uprizarjajoče umetnosti, ki jo podeljuje francosko Ministrstvo za kulturo in komunikacije),

• 2000: naziv Chevalier de la Légion d’Honneur in veliko nagrado Grand Prix de l’Etoile Dansante, skupaj s Heinerjem Goebbelsom, ki jo podeljuje fundacija Laura Wolf Andora (expo Hannover 2000).

"Povratek neoklasičnega vala je prinesel Pavlovo 3'23'', zadnjo stvaritev Mathilde Monnier za Montpellier Danse. Mathilde Monnier je ta kratki solo, mitsko improvizacijo, ki prikazuje Labodovo smrt in ki ga je leta 1907 napisal Fokine za legendarno Anno Pavlovo, razširila v šestdesetminutni sen. Balet bo dolgo živel. (…) Na koncu smo osupli in zapeljani. Drža, polna čustev, v eksploziji in brez sape postane oblika in smisel. Resnica, ne pretvarjanje.  Jasno je, da je Mathilde Monier s Pavlovo uspelo ustvariti sodoben ples, osvobojen predsodkov in živ, ki rekonstruira svojo zgodovino."
(Pavlova 3'23'', končno pravi ples, Midi Libre, 14. oktober 2009)

"Labodova smrt je brezmejno slaven triminutni balet, ki ga je Fokine leta 1907 ustvaril za Anno Pavlovo in ki so ga plesale največje plesalke 20. stoletja. Mathilde Monnier ga je uporabila kot osnovo za svoj balet za devet plesalcev Pavlova 3'23''. V resnici gre za spomenik zgodovine plesa. Ves svet ima v glavi določene podobe, ki se navezujejo na Labodovo smrt, ta osupljivi ples, v katerem plesalka improvizira v povsem abstraktnem prizoru. Kljub temu ljudje tega baleta ne poznajo dobro: v gledališčih ga poredko uprizarjajo (triminutnih baletov ni na programu), ljudje ga zamenjujejo z Labodjim jezerom ali celo z vilami iz Giselle. Ponavadi  pridemo v stik z Labodovo smrtjo prek filmov ali starih slik, ki še okrepijo mit in pripomorejo k temu, da je »umirajoči labod« nekaj nezemeljskega. (…) V Labodovi smrti pride plesalka na oder, da bi tam umrla! Tako je tudi z devetimi plesalci v plesu Pavlova 3'23'': Nekateri umirajo ves čas... Toda niso edini. Umrejo tudi podobe, dramaturgija, oder, zastori! Na nek način ustvarjamo izginotje gledališča."
(La Terasse, januar 2010)


foto Marc Coudrais

Stvaritev Mathilde Monnier nosi ime plesalke Pavlove in se navdihuje v triminutnem solu, ki ga je Fokine napisal zanjo leta 1907, Labodova smrt. V njem je ruska baletka z močjo in milino improvizirala na osnovi zamisli o gibanju, ki se noče končati in umreti. Morda si ga je koreografka obilno prilastila zato, ker je ta sodobni balet poln svobode. Tako se dotakne vprašanja dediščine in obnavljanja plesa. Plesa, ki se razvija okrog osrednjega lika, lika laboda, ki skozi vse delo umira in se ponovno rojeva.
Mathilde Monnier je obnovila ta legendarni solo in ga umestila v sodoben kontekst. Skladatelji Rodolphe Burger, Erikm, Heiner Goebbels in Gilles Sivilotto so zanjo predelali partituro Camilla Saint-Saënsa in tako odprli mnoge nove smeri interpretacije. Mathilde Monnier predaja vlogo laboda vsakemu od svojih izvajalcev, moškim in ženskam, in tako ponudi devet različic istega lika. Solisti večino časa plešejo sredi skupine, ki služi kot baletni zbor in ponavlja umiranje v pojemajočem toku krčevitih gibov. Smrt in njeni obrazi dobijo kolektivno dimenzijo. (…) Težko se je upirati kakršni koli obliki izginotja,  resničnega ali simboličnega. Labodova krila ne morejo biti lahkotna in noge, ki se poskušajo dvigniti, klecnejo. Toda v svetu Mathilde Monnier ni vse črno. Burleska steče, samota se konča s plahutanjem kril, ozračje se umiri, pojavijo se kolektivni liki in nežnost.
Mathilde Monnier je ustvarila globoko in močno strukturirano delo, v katerem najdemo pomenljive trenutke. Smrt si opomore, se reši svojih fantomov, zadiha svež zrak in stvari se spremenijo. V Pavlovi 3'23'' hoče ples ostati živ.
(L`Hrault du jour, 14. oktober 2009)