Plesno-glasbena predstava Cabello 22, 11 se razpenja med flamenkom in sodobnim plesom ter zrcali njuna razmerja, opozarja na moč nasilja in zanikanje svobode avtonomnega odločanja o lastni usodi in telesu posameznika: prepoved abortusa, razglašanje norosti, podpihovanje fanatizma. To so tisti demoni, ki s pomočjo magičnega realizma v romanu Gabriela Garcíe Márqueza O ljubezni in drugih demonih odslikavajo vlogo ženske, ki v določenih okvirjih ostaja že stoletja ostaja nespremenjena. Travma, ki pripelje do katastrofe, je seštevek majhnih, na videz nepomembnih dejavnikov, in se nadaljuje tudi po smrti. Tako kot lasje Sierve Marie, glavne junakinje Márquezovega romana, dolgi 22 metrov in 11 centimetrov, ki tudi po njeni smrti rastejo naprej.

Koncept predstave je zasnovala koreografinja, plesalka flamenka in hispanistka Ana Pandur, in jo postavila na oder skupaj s koreografinjo in plesalko Rosano Hribar. Avtorsko glasbo sta prispevala Robert Jukič in Vito Marenče, ki jo na odru tudi v živo izvajata. Prepletanje vsebin z video materialom zaokrožuje avtorska skupina Activator.

Predstava Cabello 22, 11 temelji na motivih Márquezovega sveta, za katerega se zdi, kakor da izginja, a ni nikoli nikamor zares odšel. Tu je, med nami, v tem začaranem krogu, boleče podvojen, ukleščen med eno in drugo skrajnost, na pragu vsesplošne norosti, ki se zgodi po tem, ko instance posredovanja izginejo, ko zaščitniki umrejo.

Kot pravi Simone de Beauvoir: Osvajalsko vedenje deklici ni dovoljeno, predvsem pa ji ni dovoljeno nasilje. Nasilje je avtentični preizkus soglasja s samim seboj, s svojimi strastmi, z lastno voljo. Njegovo radikalno doklanjanje pomeni odklanjanje vsakršne objektivne resnice in zapiranje v lastno subjektiviteto. Jeza in nepokorščina, ki se ne preneseta v mišice, ostaneta imaginarni. Možnosti individua ne definiramo v smislu sreče, ampak v smislu svobode.