Predstavo si lahko ogledate na tej povezavi.
Predstava je prejela Borštnikovo nagrado po presoji žirije na 46. Festivalu Borštnikovo srečanje ter tri nagrade satir na 7. Slovenskem festivalu komornega gledališča SKUP 2012: za režijo (Miha Nemec), za igro (Vesna Vončina) in za kostumografijo in masko (Anamarija Cej, Miha Nemec, Tina Prpar, Anka Strosar).
"Life®anti so besedilo, ki je nastalo na podlagi polemičnih časopisnih člankov, objavljenih v časniku Slovenski narod davnega leta 1900. Life®anti so besedilo na podlagi stališč realnih oseb, Literata (Etbina Kristana) in Intendanta (Frana Milčinskega). Life®anti so borba, spopad Titanov, fosil slovenske kulturne zgodovine, odkrit, da bi osvetlil današnji čas. Relikt. Life®anti so secesija, blatenje, novice. Life®anti so oglaševanje. Life®anti so divji zahod naše kulturne zgodovine in sedanjosti. Dogajajo se v obdobju 'ločitve duhov', ostrih strankarskih ideoloških nasprotij, ki so ponujala in ponujajo jasnejše pa tudi mračnejše poglede v kulturno in občo prihodnost. Life®anti so OFF projekt. Life®anti so Veliki Poč in Gospa iz Astrahana. Life®anti so igra s petjem. Life®anti so avtorski in režijski prvenec, so avantgarda, so tradicija. Life®anti pomenijo biti viden, biti slišan. Life®anti so zgodovina, ki noče biti pozabljena," so ustvarjalci zapisali ob premieri.
"Avtorski prvenec Mihe Nemca, ki je nastal v sklopu Glejevih Miniaturk, je navzven surrealna, stripovska in (ponekod tudi pretirano porogljiva) karikirana podoba slovenske gledališke zgodovine, toda njena dokumentarna mesenost krepko preseže domet zgolj zajedljive ironije." (Zala Dobovšek, Delo)
"Najnovejša premiera novogoriškega gledališča Life®anti nam kaže, kako so se naši umetniki ravsali leta 1900, po poročilih pa poslušamo, kako se te dni besno obmetavajo s stoli v Mariboru, skorajšnji evropski prestolnici kulture. Ne, v 111 letih se ni spremenilo kaj dosti. Mlada ekipa z igralcem Miho Nemcem na čelu je na oder postavila dve poglavji iz slovenske gledališke zgodovine, z njima pa močno dregnila v travmo, najbolj znano prav igralcem: v hitro minljivost gledališča. Ne le gledališče, tudi časopis gre kmalu v pozabo, a ustvarjalci prav s pomočjo obeh dokazujejo, da nekatere reči žal ne minejo." (Andraž Gombač, Primorske novice)