V letu, ko Maribor kot Evropska prestolnica kulture (EPK) kraljuje evropski kulturi, bo tudi največji slovenski gledališki festival odigral pomembno vlogo. "Zaradi pronicljivosti, ostrine, ščepca strupa tu in tam, vselej pa zaradi resnice, lepote, kritičnosti in očarujoče zmogljivosti uma, bi bila zanj nemara najprimernejša vloga dvornega norca," meni umetniška direktorica festival Alja Predan.

Hrbtenica festivala je tekmovalni program s smetano predstav pretekle gledališke sezone, ki po besedah selektorja Primoža Jesenka potrjuje visoko profesionalno raven slovenskega gledališča. Po njegovem izboru se bo pomerilo 12 predstav "iz širokega žanrskega prostora, ki vsebuje vse, kar 'je', pa čeprav na način, ki nemara še 'bo".

Od ustanovitve leta 1966 v Mariboru ima festival domicil v Slovenskem narodnem gledališču Maribor. Sprva je bil zasnovan kot srečanje slovenskih gledališč in ni bil tekmovalnega značaja. "Branko Gombač je bil takrat direktor mariborske Drame in s predstavniki slovenskih gledališč se je dogovoril, da se enkrat na leto srečajo. Pridite vsak z eno predstavo, pa se bomo dobro imeli, jim je dejal," je pojasnila izvršna producentka Branka Nikl Klampfer, ki je poleg že vse od leta 1979. "Igralci so gostili igralce, to je bila prvotna ideja," je pojasnila.

Tekmovalni značaj je srečanje dobilo s podelitvijo prvega Borštnikovega prstana leta 1970, ko si ga je kot prva nadela Elvira Kralj. V naslednjih letih se je srečanje pod vodstvom Branka Gombača in Olge Jančar vsebinsko in številčno širilo ter je veljalo za čas brezmejnega druženja med gledališčniki. "Šlo je do takšnih razsežnosti, da je bilo tudi do 14 dogodkov na dan. Poleg dveh predstav na dan v gledališču je bilo ogromno prireditev še okoli, recimo monodrame v tovarnah, predstave po vaseh, simpoziji na kmetijah. Gledališče je res šlo med ljudi," se spominja Nikl Klampferjeva.

Proti koncu 90. let je dogajanje nekoliko zvodenelo, ni imelo jasnih smernic, težave so bile z vodenjem. Borštnikovo srečanje ni bilo več sestavni del mariborske Drame, je pa še vedno delovalo v okviru gledališča, predsednik je bil še vedno prostovoljec. Še bolj nejasen je bil njegov položaj, ko je SNG Maribor leta 2003 prešel z mesta na državo.

Status festivala so uredili šele s prihodom Alje Predan leta 2010. Od takrat je Borštnikovo srečanje ena od samostojnih organizacijskih enot SNG Maribor s sofinanciranjem v paritetnem deležu s strani države in občine ter (zaposlenim) umetniškim direktorjem.

S Predanovo je festival dobil tudi večje mednarodne razsežnosti. V spremljevalnem programu bo letos na ogled 11 domačih in sedem tujih predstav, poseben programski sklop je posvečen češki dramatiki, že tretje leto bodo v Maribor povabili tuje umetniške direktorje, festivalske selektorje in gledališke kritike, da si ogledajo nabor slovenskih uprizoritev. Predvsem slednje je po besedah Nikl Klampferjeve velika priložnost za slovenska gledališča, ki pa je žal še ne znajo ustrezno izkoristiti. Po novem bosta strokovnjaka iz tujine tudi v strokovni žiriji, ki bo izbirala najboljšo predstavo, režijo, igralske in druge umetniške dosežke.

Z odpiranjem festivala navzven se veča tudi zanimanje zanj. Jesenko je opazil, da so uradne prijave v letošnji festivalski program pritegnile tudi producente, ki se pred desetletjem niso videli med pretendenti za uvrstitev na Borštnikovo srečanje. To po njegovem kaže, da se je razrahljala podoba festivalske selekcije kot togega slonokoščenega stolpa.

V skladu s statutom je Borštnikovo srečanje slovenskih dramskih gledališč, kar pomeni, da se žanrsko še vedno omejuje predvsem na dramsko gledališče s poudarkom na besedi. Sodelovanje zasedbe Betontanc pred leti je bilo prej izjema kot pravilo, tudi letošnji selektor kljub pomislekom v tekmovalni program ni vključil lutkovne produkcije.

Razvoj v žanrsko širino se kljub temu nakazuje. Festival bo letos odprl glasbeno-gledališki projekt "When The Mountain Changed It's Clothing" nemškega skladatelja Heinerja Göbbelsa in Carmine Slovenice. S tem je festival tudi prvič v zgodovini stopil v koproducentsko vlogo. Prav tako sta letos na sporedu projekciji dokumentarnega filma Placebo o nedavnem projektu Carmine Slovenice ter filma Deklica in drevo, v katerem igrata Borštnikovi nagrajenki Ivanka Mežan in Štefka Drolc.

K sodelovanju pri organizaciji so v zadnjih letih uspeli pridobiti študente, vedno več predstav je razprodanih. Medtem ko je bilo v prejšnjih obdobjih veliko vstopnic podarjenih, so organizatorji zdaj zaostrili pogoje; vstopnice so na voljo v redni prodaji.

A tako kot drugi kulturni projekti v Sloveniji se tudi Borštnikovo srečanje sooča s finančno negotovostjo. Manjšata se prispevka občine in države, vedno manj radodarni so tudi sponzorji. Predanova zato že razmišlja o festivalu kot "ladji norcev, ki pluje nekam v smeri svetle utopije, a je vprašanje, kdaj in če sploh jo bo dosegla". Letos so lahko gledališko srečanje izpeljali ob izdatni pomoči EPK, za prihodnje leto pa se že postavljajo številna vprašanja, predvsem kar zadeva mednarodni program.