Kako to, da ste se odločili spoprijeti z izzivom, ki se ga večina režiserjev pri nas po navadi nerada loteva, z operno režijo?

Mislim, da je ta odločitev posledica več elementov. Prvi je verjetno, da se mi zdi dobro vsake toliko časa iti v prostore, ki jih nisem vajen. To je vprašanje čisto osebne etike. Sebe malo postaviti pod vprašaj, se ugledati v novem okolju in v drugačnih principih.

Druga, še pomembnejša točka pa je, da je v mojih dramskih predstavah vedno več glasbe. Poleg tega imam ob sebi genialnega skladatelja Branka Rožmana in v veliki meri je to seveda njegova zasluga. Razlog izhaja tudi iz frustracije, ker sem sam glasbeno neizobražen in nenadarjen. Še bolj pa me vznemirja dejstvo, da živimo radikalno kulturo očesa. Vse napeljuje k prisili, da v čim krajšem času sproduciramo čim več podob, ki nas v bistvu razčlovečujejo. Zdi se mi, da je uho organ, ki je zapostavljen. Vajeni smo hrupa, brezobličnosti, ne znamo se ustaviti. Dobra, fina muzika pa zahteva tudi malo zaustavitve, potrpljenja, malo introspekcije. In glasba seveda ni dobesedna. Vizualna dobesednost, ki je ekonomska govorica, me žali, me utruja in je uničujoča. To so bistveni razlogi.

Miti so tradicionalno predstavljali pogled v 'drugi (neotipljiv) svet' ter skušali človeku olajšati spopadanje s skrajnimi življenjskimi situacijami ter z nevzdržno globokimi čustvi. Kakšni so po vašem mnenju miti tehnokratskega sveta, v katerem živimo?

Najprej – mit je vedno dinamičen, spremenljiv, za razliko od zgodovine, ki skuša biti statična (čeprav se seveda spreminja glede na ideologijo, ki vlada družbi, državi, svetu). Miti sami po sebi niso nekaj svetega. V sebi nosijo oba pola – sveto in blazno posvetno.

Med sodobnimi miti so seveda tudi tisti, ki jih ustvarja Hollywood. Hecno je, od kod kar naenkrat potreba po Hobitih, Igri prestolov, X-Menih in Batmanih, Spidermanih, Catwoman … Nekakšen vakuum logosa ciklično spet pripelje družbo do potrebe po nečem, kar presega vsakdan in običajno človekovo moč. Verjetno sedaj živimo prav tak čas vakuuma, praznine, ki je nevzdržna, in se obračamo nazaj. Seveda smo čisto drugačni, kot so bili ljudje antičnega sveta. Za njih je bil mit stvarnost. Kot so sanje stvarnost za aborigine. Torej gre za drugačne koncepte. Neracionalne koncepte. Za drugačne oblike eksistence.

K vprašanju stvarnosti se bomo še vrnili, sedaj pa nekaj besed o tem, kakšne izzive je ekipi pomenilo spajanje razumevanja sveta, kot so ga dojemali v antični Grčiji, iz katere izhaja mit o Orfeju in Evridiki, in dojemanja sveta skozi naše oči?

Ogromno sem se ukvarjal z antično tragedijo in nekaterimi tradicijami vzhodnega sveta (tibetanski misterij, japonska igra no). Skratka, s tem problemom se srečujem že precej časa.

Dvoje se mi zdi pomembno. Prvič: zavedanje, da smo drugačni, kar pomeni, da ne želim iti v rekonstrukcijo nobenega minulega izginulega časa na nobeni ravni – ne vsebinski, ne vizualni, ne na kakršnikoli drugi. Drugič: ne želim preslikati teh vsebin v banalnosti današnjega časa. Ne poskušam avtorizirati vsebin, ki jih jemljem iz starih tradicij. Iščem neko zlato, srednjo pot: Aurea Mediocritas.


Foto: Darja Štravs Tisu/SNG Opera in balet Ljubljana
Torej je to izziv že sam po sebi.

Seveda, velik. Rad bi prodrl v izkušnje starih časov. Vendar zavedajoč se, da ni bilo takrat nič bolje. To je bila pač njihova stvarnost. Tako kot je to, kar živimo mi, naša stvarnost. 

V uprizoritvi se veliko poigravamo z osebnimi predstavami, sanjami, željami …, kar se mi zdi zelo blizu našemu vsakdanjemu življenju, naši realnosti. Pravzaprav sploh ne vemo, koliko smo dejansko v določeni situaciji, koliko pa živimo v naši predstavi o situaciji, odnosu, dogodkih. Kolikšen delež našega vsakdana so torej naše predstave, kolikšna pa je dejanska situacija. In če ta objektivna resničnost sploh obstaja.

Zagotovo ne obstaja. In da, prav si rekla. V tej predstavi poskušamo problematizirati prav to vprašanje: Kje, v kateri točki sem realen, kaj je predstava o tem, kaj je vzorec, ki ga nosim? Kaj se zgodi, ko sem vržen iz tega vzorca – ustvarjam nove vzorce. Kje je ločnica med zunanjim in notranjim? Nimam pojma. Tudi to je absolutno ena izmed tem te uprizoritve.

Psihoanaliza je razvrednotila mitsko kot tako, ker je vse stlačila v človeka. Tudi temu skušamo slediti v predstavi. Mar ni gledališka slika pekla pravzaprav emanacija neke notranje slike pekla? Ali ni vsaka prava pot, v konkretnem primeru Orfejeva pot po podzemlju, pravzaprav spopad v Orfeju samem, z demoni v njem? Seveda ne želim, da bi iz uprizoritve razbirali le eno ali drugo možnost, želim si, da bi opazili večplastno vsoto tega in onega pa še česa tretjega.

Ob študiju za uprizoritev smo razmišljali o tem, kaj je pekel.

Pekel družbe je bankrot. Mene pa bolj zanima osebni pekel. To je vozel, ki ga ne uspemo razvozlati. Največji pekel je vozel, ki smo ga sami zavozlali. Občutek krivde, slaba vest. Kar je velika dediščina krščanstva, posebej katolicizma.

Pekel je neizpolnjena želja, ambicija. Je spoznanje, da sem tudi jaz morilec, napuhnjenec.

Kaj je sled, ki jo Orfej pusti za sabo, ko se s svojo magično glasbo prebije mimo Furij?

Tisti, ki se zavedajo svojega pekla, skušajo pokazati s prstom na drugega, češ: »Ti si enak! Ti si naš brat v tem!« In to skušajo Furije pokazati Orfeju. Ta pa se seveda odzove na način, ki ga ne poznajo več, pa ga zaradi Orfeja spet spoznajo. Prek njega vidijo, da kljub vsemu še obstaja milost. Da je možno biti blag, da je možno odpustiti. Seveda pa je to pri Furijah samo ena od etap.


Foto: Darja Štravs Tisu/SNG Opera in balet Ljubljana
Zdi se, da je bilo pri nastajanju te predstave zelo pomembno sodelovanje s koreografom.

Gregor Luštek v najinem sodelovanju ni tipičen koreograf. Naju ne zanima koreografija v dobesednem pomenu besede. Telo je žal zapostavljeno in prav tako tudi glas, ki je posledica telesa, ta pa je temeljno sredstvo vsakega, ki uprizarja na odru. Tako v tem primeru nikakor ne gre za zunanjo koreografijo.

Gre za to, kako notranje občutke prevesti v gib.

Tako. Gregorjevo delo z igralci, pevci je bazično delo na samozavedanju, ki pomaga, da lahko potem bolj usmerjeno in konkretno uporabiš telo kot sredstvo uprizarjanja. A vaje niso pomembne le na ravni osebne odprtosti ali pretočnosti posameznika, temveč tudi na ravni povezovanja skupine.

Kot režiserju mi je osebni stik zelo pomemben. Sedaj poznam vse zboriste po imenu, ne da bi mi bilo potrebno razmišljati o tem. Moram vstopati in želim si vstopati v osebne odnose s komerkoli. Ne delam razlike med zboristi in solisti. Saj je jasno, kdo mora kaj napraviti, ampak vsi smo in moramo biti tam z vsem svojim bitjem. Prav vsakdo.

Rad bi dodal naslednje: včasih je slišati govorice, da opera živi v preteklosti in da je zbor dinozaver, ki ne ve, kaj bi. Po mojih dosedanjih izkušnjah se mi zdi nasprotno. Sploh glede zbora. Ljudje so za – pripravljeni so za sodelovanje, za nekaj novega, za ustvarjanje, za kreacijo. Tako da je morda res vprašanje, kako za začetek razbiti predsodke, stereotipe, klišeje – kar tudi Orfeju ne uspe – in dati zmeraj možnost vsakomur ter sebi. Zmeraj znova in znova in znova. Prav vesel sem, da sem sedaj tukaj in da sem spoznal toliko krasnih ljudi. Hvaležen sem Tatjani, maestru Šurbku in Roku, da so me povabili, ter da sem spoznal Jaroslava in da ne naštevam še vseh 50 drugih.

Uprizoritvena interpretacija Evridike se nekoliko oddalji od morda pričakovanega eteričnega, nedotakljivega in v končni fazi neizživetega ženskega lika.

Naša Evridika ima več obrazov: od mile do hladne, prek 'babe', ki hoče, ki napade, ki izkriči vse …, do čiste, zelo preproste, zelo prisebne in zelo pogumne ženske. Znotraj tretjega dejanja dobivamo nek diapazon. Ne gre za premočrtno, ozkogledo interpretacijo Evridike.

Zdi se mi, da Evridika – za razliko od Orfeja (!) – zna spustiti preteklost in odpustiti. Gre skozi grozo, skozi svoj pekel, ampak zna to pustiti za sabo. Kar ne pomeni, da nima rada, ampak da gre naprej. Prav zato mi je lepa in čudovita, je tudi mali poklon nekaterim mojim ženskam. Ženskam, ki jih ljubim in imajo v sebi nekaj, česar moji moški prijatelji nimajo. In kar absolutno občudujem. Neka hecna, fina razpoložljivost za drugega. Treznost in po potrebi strogost.

Orfej pa ne spusti, on nosi naprej. Naš problem je, da starejši kot smo, bolj ne znamo spustiti, odpustiti. Hranimo se z zamero, bolečino, katastrofo, z nekim dejanjem, ki nam ga je nekdo storil. Evridika pa je čudovita, ker na neki točki dojame, da ji Orfej ne bo dal ničesar. Je pač očitno v nekem svojem filmu, ona pa mora sama v sebi, sama s sabo predelati bolečino (znamenita arija Che fiero momento …). Kar se tiče vseh bistvenih stvari, ne pričakuj, da jih boš razčistil z drugim. Sam s sabo jih moraš razčistiti. Evridika pride očiščena, olajšana in je vse v redu. Ve: super si, tak kot si, čeprav te ne razumem. Ona ne nese nič naprej, Orfej pa – vse se je že sesulo, nič ni ostalo, on pa še kar nekako vztraja pri svojem … To se mi zdi zelo pomembna točka.

In še večno vprašanje: Zakaj se Orfej (vseeno) ozre?

Na to vprašanje nikakor ne nameravam odgovoriti (nasmeh).
Naslavljam pa ga na gledalce: Spoštovane gledalke, spoštovani gledalci, zakaj se Orfej ozre???