Na spletni strani gledališča Glej piše, da bodo ustvarjalci Potencialne predstave "razvijali specifično formo predstave, ki bo posredovala (neko drugo) predstavo, ki se kot taka (tako kot bo opisana in predstavljena) na odru ne bo nikoli zgodila".

Eva Nina Lampič pojasni, da jo že nekaj časa fascinira razmerje med dogodkom, ki se na odru zgodi ali pa se ne zgodi in si ga je treba predstavljati: "Gre za razmerje med odsotnostjo in prisotnostjo ali kako je lahko skozi odsotnost nekaj prisotno, pa tudi, kako skozi odsotnost angažirati gledalčevo domišljijo. Kako se v bistvu ukvarjati z interakcijo z gledalcem, ampak na miselni ravni - da je gledalec med predstavo aktiven, da predvideva, se sprašuje, si predstavlja.

Bi lahko to primerjali z branjem knjige? Ustvarjalki menita, da ne. "Vseeno gre za gledališče, ki je živo. Med odrom in avditorijem poteka nenehna obojestranska komunikacija," pove Eva Nina Lampič. Urška Brodar doda, da si s knjigo sam, ena na ena. Lahko si jo sicer predstavljaš, a ima določeno zgodbo in konec: "V gledališču lahko predstavo začneš, potem pa jo nazaj zaviješ in začneš znova. Gre za nenehno nastavljanje. Kaj bi lahko bilo, kaj je mogoče in kaj ne. In da je tudi to, kar ni mogoče, potencial."

Osnovne zgodbe Potencialna predstava ne bo imela. Eva Nina Lampič pojasni, da jih zanima, ali je res zgolj zgodba tista, ki v gledališču vleče naprej, ali lahko forma postane vsebina: "Želimo obrniti način razmišljanja in menim, da se tukaj ponuja veliko."

Med drugim se po besedah Urške Brodar želijo vrniti k osnovam določenih struktur in jih uporabiti: "Se vprašati, kaj točno je odnos med gledalcem in performerjem? Kako začeti? Kako se počutiš? Da gremo res v osnove, v lahko tudi zelo enostavne stvari, iz katerih lahko potem več zgradiš." Pri načinu, kako ustvarjalci gradijo svojo idejo, se ukvarjajo s konstantnim ponavljanjem, variiranjem, v ospredje pa postavljajo naracijo.

Njihovo zanimanje je usmerjeno tudi k temu, kaj sploh je zgodba v gledališču. Zanima jih, ali lahko morda zgodba postane tudi določen postopek. "Prav o tem se veliko pogovarjamo. Kaj bi lahko bila igra te predstave? S čem se igramo? Če najdeš postopek, s čim se igraš, ta postopek lahko postane tudi vsebina," pojasni Eva Nina Lampič.

V Potencialni predstavi bodo nastopili Nejc Cijan Garlatti, Maruša Majer, Dani Modrej in Vito Weis, na odru pa bosta tudi režiserka in dramaturginja. S tem si želijo obrniti koncept klasične delitve vlog v gledališču, ko so ponavadi tisti, ki z igralci delajo predstavo, v varnem ozadju. Pri ustvarjalnem procesu se jim bo, s podporo programa Global Connections - ON the ROAD, v oktobru in novembru pridružila tudi Melissa Krodman, performerka in koreografinja iz ZDA.

"Tudi kot dramaturg in režiser moraš na odru stati za tem, kar delaš. Midve bova zagotovo drugače stali na odru kot igralci. In tudi v tem je zanimivost, ker ti na odru govoriš z drugačne pozicije. Eno je čisto tehnična zadeva, drugo pa je tudi funkcija, ki jo imaš," pove Urška Brodar.

Slovensko občinstvo je glede odzivnosti pregovorno precej pasivno. Kakšna bo njegova vloga pri Potencialni predstavi? Ustvarjalki pojasnita, da kljub vsemu pri uprizoritvi ne bodo popolnoma izhajali iz gledalcev.

"Tisti, ki bomo stali na odru, bomo vodili predstavo," pove Eva Nina Lampič in doda: "Imeli bomo postavljeno celotno strukturo, kam bi želeli predstavo peljati in kako povabiti gledalce, saj vemo, da je treba s tem nežno postopati. To, da gledalce preveč izpostavljaš ali siliš, da počnejo nekaj, kar ne želijo, nikomur ni prijetno. Nas bolj zanima, kako ljudi povabiti zraven."

Od leta 2013 so v Glejevi rezidenci ustvarjali predvsem mladi gledališčniki, ki si šele utirajo pot na sceno, Eva Nina Lampič in Urška Brodar pa sta v gledališko kolesje dodobra vpeti. Kaj jima pomeni eno leto, ki ga v Gleju omogočajo za razvoj projekta, glede na to, da v današnjih produkcijskih pogojih predstave delajo od šest do osem tednov?

Princip rezidence se po besedah sogovornic ravno temu principu zoperstavlja. "Mi smo si zadali neko temo, princip oziroma idejo, ki jo želimo v času enoletne rezidence pregnesti, raziskati, videti, brez natančne ideje, kaj bo na koncu nastalo. Prav temu pritisku, kaj bo na koncu, se želimo izogniti," pove Eva Nina Lampič.

Urška Brodar dodaja, da morajo na nek način pretentati tudi sebe, saj so kot ustvarjalci navajeni, da na koncu nekaj predstavijo. Hkrati pa dramaturginja izpostavi težavo, da kljub rezidenci ostali procesi tečejo naprej: "Tako me kot igralci ne delamo samo ene stvari, ker si tega ne moremo privoščiti, saj je plača v teatru, sploh pa na neodvisni sceni, postala tako absurdno nizka, da ne moreš od tega živeti in je luksuz pravzaprav to, da sploh nekje delaš."

Eva Nina Lampič doda, da so tudi finance, ki so namenjene rezidenci, omejene na 10.000 evrov, ki si jih bodo sodelujoči pri predstavi razdelili. "Če bi želeli vsi v skupini res delati eno leto samo na tem, bi moral imeti precej višji znesek," pove. Rezidenca jima kot profesionalkama omogoča, da sta se lotili nečesa novega, netipičnega za slovensko sceno.

Eva Nina Lampič in Urška Brodar živita med Ljubljano in Berlinom. V Berlinu sta se podali v raziskovanje tamkajšnje gledališke scene in prav tam gledali predstave, ki so ju navdahnile ter opazili drugačne načine dela od teh, ki jih poznamo v Sloveniji in ju sicer kot ustvarjalki zelo zanimajo.

Med skupinami sta omenili denimo Forced Entertainment, She She Pop, Turbo Pascal, Gob Squad, Signa, machina eX, Interrobang, Schwalbe in Rimini Protokol. "Gre za skupine ljudi, ki niso razdeljeni po klasičnih gledaliških vlogah in skozi ta drugačen način dela prihajajo do drugih rezultatov, drugačnih predstav," pove Urška Brodar. Eva Nina Lampič doda, da si ustvarjalci iz teh skupin zastavljajo najrazličnejša izhodišča za nastanek predstav. Včasih tudi zelo abstraktna, na primer Turbo Pascal v predstavi Algoritmi s pomočjo algoritmov razporejajo občinstvo.

Ustvarjalci Potencialne predstave se oktobra odpravljajo v Berlin, ker so performerji dobili rezidenco slovenskega ministrstva za kulturo. Mesec dni bodo vadili v tamkajšnjem gledališču Ballhaus Ost, kjer jim bodo omogočili tudi tri predstavitve projekta. S tem namenom bodo ustvarili tudi angleško različico. Izkušnje se ustvarjalci veselijo, saj bodo že pred premiero dobili povratne informacije o predstavi iz drugega kulturnega okolja. Novembra se ekipa vrača v Ljubljano, kjer bodo v Gleju pilili projekt, premiera pa se obeta v začetku decembra.

Proces nastajanja predstave je mogoče preko besedil, razmišljanj in kratkih dokumentarnih videov spremljati na spletni povezavi http://potentialperformance.tumblr.com/. Spletna stran obstaja kot prostor, ki v ustvarjalnemu procesu živi avtonomno.