Eva Jagodic, 6. 10. 2023

Važno, da je win-win

Mestno gledališče ljubljansko, Ralf Westhoff: SOSEDJE, režija Tijana Zinajić, premiera 6. oktobra 2023.
:
:
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani

Ko sem prvič vstopila v stanovanje, ki sem si ga kasneje delila z dvema študentoma, so mi v oči najprej padle tri stvari: velik lok in lokostrelska tarča (s sliko določene političarke) na koncu hodnika, poklopna pingpong miza (ki se »uporablja striktno za beer pong«) na sredi hodnika in velik šank iz starih jabolčnih gajbic, ki je zavzemal tretjino dnevne sobe. Pod šankom je bilo na litre in litre različnih vrst alkohola, velik ledomat, gasilska sekira in vikinški meč. Cimra sta bila simpatična mlada fanta, ki sta že v zgodnjih dvajsetih gradila kariero: prvi pri policiji in drugi v politiki. Po kratkem predstavitvenem pogovoru smo ugotovili, da se naše energije odlično ujamejo in že dva dni kasneje sem bila vseljena. Hišna pravila, zadolžitve, plan čiščenja … in obvestilo, da si enkrat v zadnjem tednu vsakega meseca vsi trije zvečer vzamemo čas za piknik na balkonu, da si povemo vse, česar zaradi zaposlenosti nismo utegnili v prejšnjih tednih, pa bi želeli, da izmenjamo mnenja, se preprosto podružimo, zabavamo in utrdimo odnose. Ker nismo le tujci, ki stanujejo skupaj, ampak smo cimri, Wohngemeinschaft oziroma krajše WG, kot temu pravijo Nemci. Bivalna skupnost. Prostor, kjer se lahko zapreš v sobo in si sam svoj, kuhaš le sam zase, in če nočeš, nikoli ne razlagaš o osebnih stvareh, a vseeno pripadaš enoti, skupnosti, skupini ljudi, ki nastopa skupaj proti svetu in s katerimi vzpostaviš poseben odnos, in če tako želiš, z njimi preživiš veliko časa, deliš veliko aktivnosti. Kot recimo igranje videoigre Super Mario Kart, nedeljski večerni turnirji so bili vsekakor zelo ljub del mojih vikendov.

WG torej opisuje skupnost ljudi, ki niso v sorodu, a bivajo v isti stanovanjski enoti, v kateri imajo vsak svojo sobo, delijo pa si kopalnico, kuhinjo in dnevno sobo. Za tovrstno skupnost v slovenščini nimamo ravno posrečenih ali kompaktnih imen. Če bi rekli »cimrstvo«, bi lahko govorili tudi o skupnosti dveh ali več ljudi, ki si delijo samo sobo v večji stanovanjski enoti, denimo študentskem domu. A tudi če se trudimo natančneje določiti in denimo rečemo »cimrstvo v skupnem najetem stanovanju« ali preprosto »sostanovalstvo«, opisu manjka žmoht, ki ga premore Gemeinschaft. Skupnost. Čar tovrstnega sobivanja je, poleg tega, da je finančno precej ugodnejše kot samostojno življenje, namreč točno to, da si nenadoma del skupnosti, da pripadaš, da si dom deliš z ljudmi, ki ne glede na to, ali so tvoji prijatelji ali ne, še zdaleč niso tujci in s katerimi funkcioniraš in živiš v sožitju.

Življenje v taki skupnosti ima veliko prednosti, zlasti pa socialno in, kot omenjeno, finančno. Zato v WG-jih skupaj najpogosteje živijo študentje in mladi zaposleni, ki se šele poskušajo postaviti na svoje noge. Tako je tudi pri Thorstnu, Katharini in Barbari, treh študentih, ki so mladi, zagnani, imajo jasno začrtane cilje, v njihov bivalni mir pa nenadoma posežejo trije »starčki«, ki ne počno drugega, kot da pijejo in zganjajo hrup. Pa še hodnika ne pomijejo, ko so na vrsti za to! Grozni sosedje, skratka. In tako so, namesto da bi se učili in svoj čas porabili za koristne stvari, prisiljeni poslušati tiste spodaj, ki ne samo, da ne razumejo, kako je imeti cilje v življenju, ampak se tudi ne znajo sprijazniti, da se starajo in zanje neprestano žuranje pač ni več primerno. Tako na Anne, Johannesa in Eddija namreč gledajo tisti zgornji. Mladina, ki se ni nikoli naučila kuhati, se pa ure in ure nepretrgoma uči pravo. Mladina, ki nima hobijev, ker se ure in ure nepretrgoma uči pravo. Mladina, ki ima zdravstvene težave, ker se ure in ure nepretrgoma uči pravo. Mladina, ki ne zna več graditi odnosov, ker se ure in ure nepretrgoma uči pravo. Mladina, za katero tisti pod njo kaj kmalu spoznajo, da je nujno potrebna pomoči nekoga, ki jim bo pokazal, kako se spopasti z življenjem in preživeti.

Mlajšim generacijam se dandanašnji sploh pogosto očita individualizem, egoizem, egocentrizem. Povsem brez občutka za skupnost, osredotočeni na lastne cilje, ambiciozni, samozavestni in v neprestanem iskanju potrditve, takšni menda da so. Kot take, skrajno stereotipne predstavnike generacije Z, kot imenujemo mladino, rojeno po letu 2000, v Sosedih spoznamo tudi tri mladiče iz zgornjega stanovanja. Tri starejše žurerje iz spodnjega pa avtor naslika kot tipične predstavnike babyboom generacije, generacije, rojene med letoma 1945 in 1965, ki so skupnostno naravnani, ki jim je pomembno sodelovanje in medsebojna pomoč, so polni idealizma in verjamejo v vrednost izkušenj in delovno etiko. O tem se danes sploh veliko govori: kateri generaciji kdo pripada, kako to vpliva na njegovo ravnanje in osebnost ter kakšen vpliv na družbo ima zaradi tega. Ločevanje generacij je sploh še en odličen primer tega, kako se ljudje strašno radi predalčkamo in potem primerjamo, kako različni so si naši predalčki med seboj. Razdelili smo se na skupine posameznikov podobne starosti, ki delijo dogodke določenega obdobja odraščanja. Takih skupin je v grobem pet, vanje pa so strokovnjaki ljudi uvrstili glede na vrednote, izkušnje in razne tehnologije, ki so jih v življenju zaznamovale. »Taki pač so milenijci« in »vsega so krivi babyboomerji« ali »generacije Z se raje niti ne trudi razumet«. Tudi sama jih pogosto ne razumem. Ne samo predalčkov, tudi ljudi znotraj predalčkov in tega, zakaj takšni pač so. Ob branju Sosedov me je jako razjedalo denimo, ker se nisem znala postaviti v kožo ne enih ne drugih in ker sem bila prepričana, da nobeden od njih nima prav. Je to samo še en dokaz, kako smo si generacije različne in se zato med seboj ne razumemo? Pripadam namreč generaciji milenijcev, ki smo ujeti ravno nekje vmes med zgoraj omenjene. Smo generacija, rojena med letoma 1980 in 2000, čeprav sama denimo nikoli nisem razumela, kako lahko v isti koš vržemo rojene v dobi Guns N’Roses, Metallice in Queenov ter tiste, ki so na svet privekali ob prvih hitih Britney Spears in Rickyja Martina. Po drugi strani je vse to še generacija, ki ve, kaj je to kasetar in zna uporabljati telefon z vrtečo številčnico, tistim za nami pa s to le še fascinantni muzejski artefakti. Zdi se, da sta edino, kar imata generaciji Y (milenijci) in Z skupnega, le vsakoletna decembrska obsesija z jinglom Last Christmas in dejstvo, da je zaposlitev za nedoločen čas v našem svetu malodane znanstvena fantastika. Z vsemi generacijami pred nami pa si delimo predvsem to, da še vemo, kako so videti naši prijatelji v živo in ne zgolj na zaslonu telefona ali računalnika. Kako ima potem smisel od nas pričakovati, da bomo živeli v sožitju in bili sposobni med seboj sodelovati?

Kajti tudi to je dandanašnji opevana, a tudi veliko bolj pomembna tema. Medgeneracijsko sodelovanje. Ob tem se sicer razdelimo nekoliko drugače, ne več po črkah in pogledih na svet, pač pa zgolj še po starosti: na starejšo, srednjo in mlajšo generacijo. Pri pojmu medgeneracijsko sodelovanje gre za širok spekter aktivnosti in ukrepov. Mednje lahko uvrstimo izvajanje različnih oblik pomoči, denimo čustvene, socialne in fizične, izmenjavo izkušenj in dobrin, zagotavljanje socialne pravičnosti in vključenosti, preprečevanje socialne izključenosti, medgeneracijsko solidarnost. Kategorija starosti pri tej delitvi postane še očitnejša, ko se seznanimo z objavljenimi študijami in organiziranimi socialnimi programi ter ugotovimo, da je pojem sodelovanje tu vzet s precej rezerve, saj večina strokovnjakov v resnici govori samo o pomoči obeh mlajših generacij starejši generaciji. O skrbi, da se bodo starejši počutili vključene v družbo in ne le kot privesek, za katerega se čaka, da umre. O tem, kako je pomembno tehnično opismenjevanje starejših, o skrbi za njih, ko sami fizično niso več sposobni, o interakciji z mladimi, da ostanejo tudi miselno stimulirani in jim kognitivne sposobnosti ne upadajo. Vse to in še več so prednosti, ki si jih lahko obetajo starejši. Hecno je, koliko prostora je namenjenega temu, kaj bo pridobila starejša generacija, nekako pa se pri tem pozabi, da s sodelovanjem vedno pridobi tudi druga stran, v tem primeru mlajši generaciji. Mar nas nista o vzajemnosti vsakega odnosa podučila že Mali princ in lisica?

Da bi se prepričali o pomembnosti sodelovanja več generacij, nam niti ni treba pogledati daleč, saj so že družine običajno več kot slikovit primer. Družina nam lahko zagotavlja čustveno oporo, finančno podporo ali pomoč v času bolezni. Znotraj družine si lahko pomagamo tudi z gospodinjskimi opravili ali denimo tako, da babice in dedki prevzamejo skrb za vnuke, medtem ko so starši v službi ali imajo kak drug opravek. Stari starši s svojimi izkušnjami in razumevanjem pogosto prispevajo tudi k vzgoji vnukov, prenašajo nanje svoje izkušnje, jih učijo, sami pa se ob tem otresejo občutkov osamljenosti, izoliranosti, nepomembnosti in nepotrebnosti. Starejši so pogosto izvir vedenja, znanja in življenjskih izkušenj, po katerih mlajše generacije lahko samo hlepijo. Tudi prenos znanja je namreč eden pomembnejših vidikov medgeneracijskega sodelovanja.

Sodelovanje in sožitje treh generacij sta pravzaprav nuja in osnovni pogoj za delovanje družbe, saj izboljšujeta pogoje zdravja in blaginjo vseh. Tudi zato se večina programov medgeneracijskega sodelovanja tako intenzivno osredotoča na ohranjanje aktivnosti starostnikov. Raziskave kažejo, da je za ljudi dobro, da ostanejo aktivni in zaposleni tudi takrat, ko dosežejo upokojitveno starost. Tako koristno uporabijo svoje znanje in sposobnosti ter se razvijajo naprej. Dejavni seniorji so bolj zdravi, sploh psihično, in živijo dlje. Ker še vedno sodelujejo v skupnosti, se počutijo kot njen pomembni del. To je navsezadnje koristno tudi za družbo, kajti aktivni starostniki pomenijo manjše stroške za pokojninsko in zdravstveno blagajno. In bodimo iskreni, v času, ki ga živimo, bo še  kako pomemben vsak cent, ki ga prihranimo na enem koncu in lahko investiramo na drugem. Medgeneracijsko sodelovanje je pomembna oblika trajnostnega razvoja družbe ter močan vir navdiha za preseganje različnih vizij prihodnosti, ki temeljijo na posamezniku, njegovi moči in usposobljenosti.

Medgeneracijsko sodelovanje je tudi to, kar se spontano razvije med Sosedi. Medtem ko Anne, Eddi in Johannes premlevajo, kako bi okrepili svoje odnose in več stvari počeli skupaj, Johannes ugotovi, da zgornjim sosedom še zdaleč ne gre tako dobro, kot so jih hoteli prepričati. Sklene, da je čas, da jim priskočijo na pomoč. V le nekaj dneh se tako obojim popolnoma spremeni način življenja. Mladina ugotovi, da starčki sploh niso tako napačni, in začne z njihovo pomočjo spravljati svoje življenje v red, staroste pa tudi prepoznajo, da še niso za staro šaro in da imajo marsikatero znanje in izkušnjo, kar lahko delijo in tako pomagajo drugim, s tem pa dobijo smisel uporabnosti in zadovoljstva. Skoraj kot naročanje hrane za dostavo. Mi rabimo hrano, gostinci pa službo. Win-win, kot reče Katharina.

Povezava: PDF gledališkega lista

MGL, Sosedje, Ralf Westhoff, Tijana Zinajić

Povezani dogodki

Eva Jagodic, 26. 10. 2018
To delam zate
Eva Jagodic, 15. 10. 2014
»Tukaj točimo pivo, pa mirna Bosna.«
Eva Jagodic, 15. 9. 2023
Dvajseti november