Dramaturg in teatrolog Primož Jesenko v svoji razpravi kar najbolj natančno popisuje in dokumentira dvajset let slovenskega gledališča, pa ne le gledališča, ampak skozenj tudi duhovno klimo slovenske družbe na poti iz realnega v samoupravni socializem – vse do pojava „anarholiberalizma s konca 60.ih let prejšnjega stoletja. Jesenko dokazuje, da dramaturgija ni le nauk o drami in dramski umetnosti, ampak da je še zlasti v obravnavanem obdobju igrala nadvse pomembno vlogo „pri oblikovanju slovenske omike“, kar je zasluga prav Herberta Grȕna, Lojzeta Filipčiča in Bojana Štiha.