Dramaturg kot „človek v senci“ v Jesenkovi strokovno neoporečno napisani študiji, stopi na plano in postane osebnost, „okoli katere se zbirajo vse silnice (gledališkega) časa. (Denis Poniž)
Dramaturg in teatrolog Primož Jesenko v svoji razpravi kar najbolj natančno popisuje in dokumentira dvajset let slovenskega gledališča, pa ne le gledališča, ampak skozenj tudi duhovno klimo slovenske družbe na poti iz realnega v samoupravni socializem – vse do pojava „anarholiberalizma s konca 60.ih let prejšnjega stoletja. Jesenko dokazuje, da dramaturgija ni le nauk o drami in dramski umetnosti, ampak da je še zlasti v obravnavanem obdobju igrala nadvse pomembno vlogo „pri oblikovanju slovenske omike“, kar je zasluga prav Herberta Grȕna, Lojzeta Filipčiča in Bojana Štiha.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/dramatur%C5%A1ki-koncepti-v-slovenskem-gledali%C5%A1%C4%8Du-1950-1970