Na koncertu bo prvič izvedena suita za igralko, klavir, harmoniko, marimbo, kontrabas in tolkala, ki jo bodo dopolnili glasovi igralcev in gledališča. V naslovu Dviganja glasu ne gre za glas, ki bi rad kaj povedal ali zapel, temveč notranji glas, ki ga ni mogoče utišati.
V Dviganju glasu nastopata glas igralke in glas gledališča. Ivanuša je dejal, da je v gledališču ogromno glasov, nenehno se govori, nenehno dogaja, gre za kakofonijo vsebin, besedil, ljudi, zasičeno območje. "Radi bi ustavili te glasove in resetirali zvok gledališča. To delamo s pomočjo igralke Anje Novak in konstrukcije, skladbe. Prišlo naj bi do stika med notranjim glasom, ki ga lahko dosežemo samo s tišino oz. umiritvijo, in gledalci, ki naj bi to začutili tudi fizično," je pojasnil Ivanuša.
Dejal je še, da imamo z notranjim glasom nenehno dialog, a ker živimo v svetu, kjer je kaos, veliko glasov in dogajanja, imamo redko priložnost, da se umirimo, da ga slišimo. Notranjemu glasu bi morali zaupati in se ne pustiti manipulirati zunanjim glasovom, je poudaril.
Ivanuša načrtuje in želi ta koncert popeljati tudi v druga slovenska gledališča in v Trst in da bi kot goste povabili tudi lokalne igralce, da bi izvajali pesmi, ki jih bodo v nedeljo izvajali igralci ljubljanske Drame.
Večer najlepših pesmi, ki jih je Drago Ivanuša zložil za gledališke uprizoritve, bodo s petjem popestrili gostje Pia Zemljič, Viktorija Bencik Emeršič, Saša Tabaković, Uroš Fürst in Igor Samobor. Ivanuša je sodelovanje z igralci označil za zelo prijateljsko, pa tudi profesionalno. Zdi se mu, da je igralcem, ki sodelujejo v projektu, v čast, da so lahko zraven. Povedal je še, da ima z igralci emotivno vez.
Velik izziv pri pripravi koncerta je bilo po besedah Ivanuše veliko število sodelujočih - pevcev in igralcev, ki pojejo pesmi iz predstav -, pa tudi skladba, ki je napisana posebej za ta koncert. Kot je dejal, gre za neke vrste praizvedbo suite Dviganje glasu, ki ima tudi elemente gledališča, kar je zaradi kompleksnosti samo po sebi izziv.
Pojasnil je tudi razliko med samostojnim komponiranjem in komponiranjem za gledališče. "Pri samostojnem komponiranju si sam in ustvarjaš svoj svet, svojo skladbo, ki jo napišeš neodvisno, ideje so odvisne le od tvojega navdiha ali domišljije. Pri gledališču pa delaš glasbo na določeno sceno, vsebino in nisi sam, tam so še režiser in igralci." Glasba je le kamenček v mozaiku, skupaj s scenografijo, kostumografijo in drugim. Glasba je podrejena tudi drugim stvarem, ta omejitev pa prinese tudi novo kakovost, je dejal.
Ivanuša se je označil za gledališkega človeka, saj je zložil glasbo za več kot 150 gledaliških uprizoritev, 21 filmov in številne televizijske oglase v Sloveniji in tujini. Izdal je sedem samostojnih albumov, kot pianist in harmonikar pa je sodeloval tudi pri številnih albumih drugih izvajalcev. Prejel je več nagrad - dve vesni za filmsko glasbo, akademijsko zlatolasko, dve nagradi za glasbo na festivalu SOF in nekaj kolektivnih nagrad s področja gledališča in filma doma in na tujem.