Jasmina Založnik, 21. 8. 2010

Dokumentarnost in resnica

Dokumentaristični pristopi, zgodbe „nevidnih“ posameznikov, teme mikropolitike z možno (in želeno) preslikavo na makropolitike, vprašanje meje med fikcijo in realnostjo… vse to so teme, ki se, vsaj zdi se tako, v zadnjih letih množijo na polju umetnosti. Niso nikakršen novum, a kljub temu vse bolj prisotne, vse bolj aktualne in vpisane v velike razstavne formate in opevane predstave.

Omenjen pristop mi je padel v oči pri nekaterih libanonskih umetnikih, ki so skozi osebne zgodbe, lahko bi jih označili s pojmom mikropolitike, ustvarili vzporedne zgodovine, polne arbitrarnih podob, zgodb, objektov ... Naj omenim le projekt Rabiha Mroueta, performerja in režiserja in njegov projekt Make me stop smoking. Dela,v katerem predstavi svoj osebni arhiv, sestavljen iz klipingov, fotografij, dokumentov, ki jih je hranil v upanju, da jih bo morda kdaj uporabil v kakšnem izmed svojih performansov. Arhiv, sestavljen iz med seboj nepovezanih idej, podob in planov, elementov, ki sestavljajo spomin posameznika, posredno pa tudi spomin družbe kot celote.

Z beleženjem partikularnih zgodovin - ali celo neposredno v zgoraj omenjenem projektu-, razbiramo in potrjujemo tezi o neobstoju enotnega kolektivnega spomina in neobstoju Zgodovine. Zgodovina je namreč prav takšna, razpršena, razgrajena, vselej znova sestavljajoča in razgrajajoča tvorba, kakršen je tudi spomin. Kljub preživetju 15-letne državljanske vojne in kljub travmatični izkušnji dela libanonskih umetnikov pogosto zaznamuje distanca do te zgodovine, prikazane skozi intimo in komičnost. Omenjeni mehanizmi omogočajo vzpostavitev divergenc na ravni percepcije in na ravni afekcije.

Pri številnih videnih projektih, nastalih pod taktirko evropskih konceptualnih umetnikov, pogosto pogrešam omenjeno igrivost, nepretencioznost in potrebo po objektiviziranem prikazovanju kot kontrapunkt prodajanju subjektivnih resnic kot univerzalnih, ali vsaj edinih resničnih. Morda so preveč pod vplivom dobesednega prebiranja Rancierja in njegove, zdaj že kultne teze, da se danes politično v umetnosti ustvarja skozi glasove, ki niso slišni. Nevidni, brezimni posamezniki kot prikaz avtentičnega, četudi postavljeni v gledališki ali razstavni prostor. Prostor, v katerega je vpisana fikcija ali, po domače rečeno, prostor, v katerega je vpisana "laž". Kljub temu da sami po sebi ne trdijo, da so zgodbe, ki jih podajajo resnične, lahko opazimo, da gledalci sami ne uvidijo igre, temveč sprejemajo igro kot Resnico.

Bi lahko rekli, da dokumentarno gledališče zamenjuje vlogo medijev oziroma televizije pred nekaj desetletji? Razmah resničnostnih šovov potrjuje tendenco posameznikov po voajerističnem vstopu v posameznikov intimni prostor, pa naj gre za pripravo jutranjega obroka, ali za soočanje posameznika z izgubo službe. Tudi v konzumiranju dokumentarnega gledališča, video del ali projektov, ki odkrivajo osebne zgodbe posameznikov, gledalci zavzemajo vlogo voajeristov, ali pa se v primeru „resnejših“ družbenih tematik postavljajo v vlogo učencev in se pustijo poučevati. Gledalci pogosto ne uvidijo, da so tudi predstavljene zgodbe zrežirane, potvorjene resnice.

Ne glede na to, koliko poznamo sam medij (bodisi film, video, gledališče), ali da nam morda celo avtor dela naznani, da gre samo za predstavo, razstavo oziroma koncept in zgodbo, ki se konceptu prilega, mi nasedamo in se ne sprašujemo o moči političnega, o odnosu med mikropolitiko in makropolitiko.

Bodimo še malo konkretnejši in se vsaj dotaknimo dveh umetnikov, katerih umetnost lahko opredelimo s pojmom dokumentarnega. V središče premisleka bom postavila umetnika, ki delujeta v različnih medijih in okoljih, ustvarjata različne predstavitvene formate, posegata po različnih vsebinah, a sta vseeno na nek način povezana. Združuje ju novinarski pristop pri ustvarjanju zgodb, ki so esenca njunih umetniških del. To sta Sophie Calle, francoska pisateljica, fotografinja in konceptualna umetnica ter Stephan Kaegi, gledališki režiser, ki se v svojem delu ukvarja s teatralnostjo v vsakdanjem življenju. Omenjena umetnika slovenski javnosti nista neznanka, kljub temu da je od gostovanja Sophie Calle v Sloveniji minilo kar 15 let.

To sta umetnika, ki skozi različne umetniške strategije uprizarjata in predstavljata neslišane glasove, ob tem pa odpirata prostor za preizprašujeta pojma zgodovinskega in dokumentarnega, razlike med fikcijo in realnim v umetnosti, vlogi in moči dokumentarističnega pristopa …

Sophie Calle s svojimi fotografijami, spremljajočimi besedili, filmskimi in drugimi instalacijami ustvarja zgodbe, ki jih zelo hitro preslikamo v življenje. Njena dela se poigravajo s percepcijo realnega, zaznamovana so s prepletom intimnega in kolektivnega. Umetnica v vlogi detektiva, ki beleži, spremlja in raziskuje „nerelevantne“ teme, teme življenja, ki jih tke v emocionalno nabite zgodbe, ki hkrati pogosto odpirajo globlja, recimo jim politična vprašanja. Zgodbe, ki jim sledimo pri Callejevi, skozi predstavitev razkrivajo razlike in mostove v kreaciji človeške zgodovine. Kot na primer v projektu The Detachment iz leta 1996, v katerem odkriva sledi kolektivnega spomina v spominu prebivalcev Vzhodnega Berlina po padcu Berlinskega zidu in času radikalnih sprememb, izbrisov, ki smo jim priča tudi v sami arhitekturni podobi mesta. Callejeva poskuša ujeti spomin prebivalcev na nekdanjo podobo Berlina, obeleženega s socialističnimi simboli. Fotografije/portreti stavb in parkov, kjer so se nekoč bohotili spomeniki, danes pa na njihovem mestu zeva praznina, so opremljeni z osebnimi spomini/zgodbami prebivalcev. Kaj se dogaja s spominom? Kako se piše in sestavlja zgodovina? Kako izbrisati preživeto? Umetniško delo, ki ga lahko prebiramo kot nemo pričo prehitro pozabljene, polpretekle zgodovine. Ali pa ga uporabimo kot alternativni vodič po Vzhodnem Berlinu za vse nostalgike preteklega sistema.

Ali tudi Kaegi v svojem novem projektu Radio Muezzin na nek način beleži še neizbrisano zgodovino, poklic, ki mu zaradi tehnološkega napredka grozi izumrtje?

Ob spremljavi projektov tovrstnega tipa se zalotim, da me popolnoma prevzamejo. Da jim sledim v polni zbranosti, da odčitavam črko za črko, da lovim neizgovorjeno in nezapisano, iščem neuprizorjeno, neko „amnezijo“ spomina, zgodovine. Opažam, da je v tovrstnih prikazih, ne glede na njihov medij, identifikacija z uprizorjenim močnejša, da izginja distanca … Kako deluje režija, ko posega na polje življenja, ko ustvarjalci iztrgajo realne posameznike iz življenja, zgodovinska dejstva, dokumentarno gradivo in ga ponudijo na ogled kot Resnico? Ali sploh to počno?

V kolikor se odmaknem od omenjenih dveh ustvarjalcev in pogledam Šeparovićevo delo Srce moje kuca za nju, ki je bilo premierno prikazano januarja v Zagrebu, spoznam, da avtor nenehno opozarja na fiktivno situacijo, saj predstavo „prekinja“ utripajoč in ponavljajoč video napis „gledališče laže“. Umetnost je fikcija, upodobljene zgodbe so zrežirane, popolnoma na enak način, kot to storijo uprizoritve s profesionalnimi igralci. Vsi igrajo. Igrajo vloge, ki so jim pripisane oziroma vloge, ki so jih izbrali skupaj z režiserjem. Le zdi se, da so morda bolj resnični, bolj realni, bolj oni sami. In prav ta predstava o resničnem, o »neigranem«, dokumentarnem je tista, ki gledalca zapelje oziroma mu daje občutek, da z ogledom predstave/razstave pridobi nova znanja, znanja, ki jih prenese v percepcijo podobe sveta. Ne uvidi, da ima tudi v primeru dokumentarističnega formata opravka s fikcijo, zgodbo, ki je tako oddaljena od življenja, kot je oddaljena v primeru katerega koli drugega tipa gledališča oziroma umetnosti na splošno.

Ali ni tovrstno spoznanje pomembnejše in radikalnejše od edukacijskih poskusov, vpisanih v forme dokumentarnega? Predstave in razstave, prepolne faktografije, neposrednega kazanja na družbeno situacijo, podčrtovanja in izpostavljanja, zapirajo možnosti branja in postavljajo gledalca v vlogo nevednega učenca, v izobraževalni model, ki mu Ranciere tako ostro nasprotuje.

***

ARENA je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, predvsem udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti že vrsto let.

Arena je nastala na pobudo zavoda Bunker v sodelovanju s Seminarjem sodobnih scenskih umetnosti pri Maski, zavodu za založniško, kulturno in producentsko dejavnost. Sodelovanje smo v letu 2010 razširili tudi na spletni portal slovenskega gledališča SiGledal, ki bo z objavami tekstov poskrbel za dodatno in okrepljeno poročanje.

Arena je eksperimentalna platforma, ki presega žanrske okvirje klasičnega pisanja in vzpostavlja teren za poigravanje z novostmi in preizkušanje ustvarjalnega duha svojih piscev. Je samoorganizirana, kolektivna enota, v kateri velja glas enakopravnosti in transparentnosti.
Povezava: Arena 2010 - Festivalski časopis mladih levov

 

Mladi levi

Jasmina Založnik, SiGledal, 17. 10. 2013
Mladi ustvarjalci v Makedoniji
Jasmina Založnik, SiGledal, 3. 9. 2013
Slovo od Levov
Jasmina Založnik, SiGledal, 22. 10. 2012
Patrik Ouředník: Europeana