Odlomki iz gledališkega lista
V osemnajsti sezoni po prvi svetovni vojni si je ravnatelj Narodnega gledališča v Ljubljani Mirko Polič za naloge in cilje slovenske opere postavil obnavljanje železnega repertoarja z novimi prevodi, skrbno pripravo in opremo dela. V sezoni, ko je na ljubljanskih opernih deskah zaživela Šostakovičeva Lady Macbeth, je svojo krstno uprizoritev 12. oktobra 1935 doživela tudi opera La Cenerentola ossia La bontà in trionfo (Pepelka ali Dobrota vedno zmaga), tedaj poimenovana kot Pepelka Angelina Gioacchina Rossinija (1792–1868). Naslovna vloga je bila zaupana koloraturni sopranistki Zvonimiri Župevčevi.
Uvrščanje Rossinijevih oper v tedanji operni repertoar sicer ni bilo nobeno tvegano dejanje ali izvirna poteza, saj ni bilo opernega ravnatelja, ki ne bi polnil gledališke blagajne s Seviljskim brivcem in občasno tudi z Viljemom Tellom, drzna pa je bila programska odločitev za Pepelko. Dramma giocoso v dveh dejanjih ni zahtevala le izvrstne interpretke naslovne vloge, ampak tudi uigran ansambel in dobro izostreno oko za natančen pregled partiture. V njej so se že desetletja pojavljali nelogični zapisi in tako dodatno oteževali študij pevskih vlog. Po obdobju rahlega zatišja so velika operna gledališča znova začela odkrivati Pepelko v dvajsetih letih 20. stoletja, torej v obdobju, ki ga označujejo tudi za »Rossinijevo renesanso«. Med zgodovinske se je vpisala predstava iz leta 1934 v Covent Gardnu s špansko mezzosopranistko Conchito Supervia v naslovni vlogi – legendarno Pepelko – ter Eziom Pinzo v vlogi Don Magnifica. Slovenska Pepelka Angelina pa se kljub spodbudnim besedam ustvarjalcev ljubljanske predstave, ki so to Rossinijevo glasbo primerjali z »najfinejšim porcelanom«, ni dolgo obdržala na repertoarju. Ob dvestoletnici nastanka opere je napočil slavnostni trenutek, da jo prebudimo iz dolgoletnega sna.
Pepelka – ključ do razumevanja Rossinijeve glasbe
Podobno kot premiera Seviljskega brivca je premiera Pepelke doživela sovražen sprejem. A tako kot za Seviljskega brivca je bil Rossini, v nasprotju s svojim libretistom Ferrettijem, trdno prepričan, da bo v letu dni osvojila zahtevna evropska operna gledališča. Skladateljeva napoved se je uresničila in kmalu se je Pepelka s Seviljskim brivcem izmenjavala v številu postavitev in postala ena najbolj priljubljenih Rossinijevih oper. V Italiji so jo že v prvem letu po premieri uprizarjali v prestižnih italijanskih gledališčih: v milanski Scali, v Torinu, Vicenzi, Benetkah, Bologni in Veroni. Leta 1718 je bila že na sporedu v Barceloni, nato v Münchnu ter Lizboni. Leta 1820 je premiero doživela na Dunaju in v Londonu. Rossiniju se je dunajsko občinstvo ob njegovem štirimesečnem obisku leta 1822 poklonilo s pravim festivalom njegovih oper. Pepelka, Elizabeta (1815), Tatinska sraka (1817) in Zelmira (1822) so bile izjemno lepo sprejete in Rossini je doživel pohvale tudi s strani skladateljev Antonia Salierija, Carla Marie von Webra in Ludwiga van Beethovna. Gledališka družba Manuela Garcie je leta 1826 Pepelko predstavila v New Yorku in bila je prva opera, ki so jo leta 1844 uprizorili v Avstraliji. Ob vsem tem verjetno ni zanemarljiv tudi podatek, da jo je že leta 1821, v času kongresa Svete alianse, italijanska družba uprizorila tudi v Ljubljani.
Na železnem repertoarju opernih hiš se je ta Rossinijeva opera obdržala vse 19. stoletje in še v začetku 20. stoletja, vnovično veliko zanimanje svetovnih gledališč pa je vzbudila v petdesetih letih. Med izjemne se je vpisala izvedba na opernem festivalu Glyndebourne pod vodstvom Vittoria Guia, za pravi razcvet pa je v sedemdesetih letih poskrbela predstava milanske Scale, ki jo je vodil dirigent Claudio Abbado, režiral pa Jean-Pierre Ponnelle. K uspehu vnovične obuditve je pripomogla tudi izdaja partiture, ki jo je pripravil Alberto Zedda. Z vnovičnim uveljavljanjem kontraaltistk je prišel končno do veljave tudi izvirni zapis. Kot je po ogledu ene izmed italijanskih postavitev v Torinu s sopranistko v glavni vlogi zapisala že prva Pepelka Geltrude Righetti Giorgi, znana predvsem kot prva Rozina v Seviljskem brivcu, je bila ta naslovna vloga zapisana za kontraaltistko. Pepelka naj bi tako že z izbiro glasu poosebljala materinsko dobroto in plemenitost. O tem, kakšni so bili resnično nameni pri komponiranju naročila rimske opere La Valle, se je pri preučevanju številnih virov iz Rossinijeve zapuščine ukvarjala zadnja kritična izdaja iz leta 1989. Izdaja, nad katero bedi fundacija Rossini iz Pesara, med glavnimi viri navaja rokopis, ki ga hrani znamenita bolonjska filharmonična akademija (Accademia Filarmonica). Podobno kot v predhodni izdaji se tudi pri tej glasbeni strokovnjaki sprašujejo o žanrski opredelitvi in umestitvi te opere v opus Rossinijevih del. Preprosta uvrstitev med opere semiserie namesto med komične opere nam še ne poda pravega odgovora. Naslovni zapis, dramma giocoso, ki ga je uporabil libretist Jacopo Ferretti in kot ga poznamo iz Mozartovega Don Giovannija, zato danes velja za najustreznejšega.
Pepelka je tako še vedno ključna opera za raziskovanje in osredotočanje na glavne značilnosti Rossinijeve glasbe.
***
Predstavi na pot
Če bi bil Jérôme Savary, ki je ustvaril to predstavo, še vedno med nami, bi dejal:
»Dobrodošli vsi, dobrodošli v zgodbo, dobrodošli v pravljico. Vabim vas, da se udobno namestite in uživate v zgodbi, v čudoviti Rossinijevi glasbi. To je zgodba o princu, ki išče resnično ljubezen, to je zgodba o dekletu, ki išče ljubezen na prvi pogled, to je zgodba “nekoč pred davnimi časi” …
Prepričan sem, da vsi poznate “Pepelko” ...
V tej, Rossinijevi, različici ob polnoči nihče ne izgubi čeveljca, namesto tega princ dobi zapestnico! Tako mora najti “Pepelko” in ji dokazati, da je njegova ljubezen resnična ... a, nikar ne skrbite, za vas smo vseeno pripravili tudi zgodbo o čeveljcu.
In tudi buča se ne spremeni v prinčevo kočijo, a naj vas tudi to ne skrbi, saj boste lahko kljub temu videli bučo.
Tudi botre vile ni,
a zato boste lahko spoznali našega čarovnika Alidora.
In še nekaj bi vam rad prišepnil: Ne skrbite, princ bo ponovno našel svojo “Pepelko”
in imeli bomo zelo srečen konec.
Upam, da boste uživali v predstavi.«
S hvaležnostjo Jérômu Savaryju,
Frédérique Lombart
***
Jérôme Savary, režiser
Jérôme Savary (1942–2013), francoski igralec, dramatik in gledališki režiser, se je rodil v Buenos Airesu. Gledališko predstavo je pojmoval kot praznovanje in želel ustvarjati tipične francoske glasbene komedije. Potem ko se je preizkusil v številnih poklicih, sta njegovo vizijo gledališkega ustvarjanja močno zaznamovala dva dogodka: izbira enega najprestižnejših študijev na Les Arts Décoratifs v Parizu in pogosto obiskovanje džezovskih krogov v času bivanja v New Yorku. Leta 1965 je ustanovil Društvo Jérôme Savary, ki se je pozneje razvilo v Le Grand Magic Circus et ses animaux tristes (Veliki magični cirkus in njegove uboge živali). Jérôme Savary se je zavzemal za celostno gledališče, ki vključuje različne veje umetnosti – od besedil do glasbe in plesa. Gre za gledališče, kjer igralec igra pomembnejšo vlogo od zgolj scenskega okrasja ali ustvarjalca vizualne podobe. Njegova gledališka estetika nosi v sebi raznolike vplive cirkusa, burleske in epskega gledališča ter se nahaja na robu popularnega in prazničnega. Jérôme Savary ponuja umetniško izkušnjo, ki kliče po tem, da se razširi med občinstvo in je dostopna vsakemu posamezniku. S križanjem glasbe, plesa, cirkusa in burleske je dosegel, da je kot umetnik nastopal na odrskih deskah številnih različnih gledališč. Leta 1977 je v frankfurtski Operi režiral Offenbachovo opereto Pariško življenje, leta 1981 je sodeloval s pariškim Le théâtre de l’Est v Molièrovi plesni komediji Plemeniti buržuj ter nato v gledališču Mogador režiral Rostandovo gledališko igro Cyrano de Bergerac. Med letoma 1982 in 1985 je postal vodja Narodnega gledališkega centra v Languedoc-Rousillonu, preden je leta 1986 za dve leti prevzel mesto direktorja plesnega gledališča v Lyonu, imenovanega Théâtre du 8ème. Prav v tem gledališču je doživel svojo prvo uprizoritev muzikala Kabaret, s katerim si je prislužil Molièrovo nagrado, najvišje francosko priznanje za gledališke dosežke. Med letoma 1988 in 2000, ko je Savary deloval kot direktor Narodnega gledališča Chaillot, je njegova politika izhajala iz neprestane alternacije med znanimi režiserji in popolnimi začetniki. V tem času je ustanovil gledališko šolo, v kateri so se oblikovali redni člani njegovega gledališkega ansambla. Leta 2000, ko je postal prvi mož pariške Komične opere, je zablestel njegov talent, saj je bil zaslužen za režijo številnih nepozabnih spektaklov, kot so Sladka Irma (2000), Mistinguett, La dernière revue (2001), Zazou, zgodba o ljubezni med okupacijo (2003) in Seviljski brivec (2003). Podelili so mu naziva viteza legije časti in viteza umetnosti in književnosti. Od leta 2007 dalje je vodil gledališko skupino La Boîte à Rêves v Béziersu. Savary je Rossinijevo Pepelko prvič režiral leta 1993, nato je v njegovi postavitvi zaživela na mnogih evropskih odrih.
(Iz gledališkega lista uprizoritve)