Lutkovno gledališče Maribor je bilo ustanovljeno 8. decembra 1973 z združitvijo dveh ljubiteljskih lutkovnih gledališč v mestu, sezona 1974/75 šteje za prvo profesionalno sezono novoustanovljenega slovenskega lutkovnega gledališča. Kakšno vlogo pa ima LGM danes v mestu oz. državi? Katere osrednje cilje zasledujete pri pripravi načrtov vašega dela?
Lutkovno gledališče je tisto, ki vpelje otroke v svet umetnosti, tu ponavadi dobijo prvo celovito izkušnjo umetnosti in to odgovornost imamo v obeh lutkovnih gledališčih v državi vedno pred očmi pri oblikovanju repertoarja in dolgoročnem načrtovanju naših programskih usmeritev. Občinstvu moramo ponuditi res dobre predstave, s pomembnimi sporočili, včasih tudi nanašajoč se na kompleksne, tabuizirane teme. Teme, ki se nam zdijo čedalje bolj pomembne in na katere mislimo, ko oblikujemo program v zadnjih letih, so sočutje, to, da moramo misliti drug na drugega, da moramo biti solidarni drug z drugim, da moramo drug drugemu priskočiti na pomoč, da moramo komunicirati na spoštljiv in prijazen način.
Odgovornost čutimo tudi glede forme, torej da je predstava res estetsko doživetje, zato sodelujemo z vrhunskimi avtorji tako na likovnem, glasbenem in besedilnem področju kot z vrhunskimi igralci in režiserji. Sodeč po odzivih občinstva mislimo, da smo na pravi poti.
Za novo sezono napovedujete šest novih predstav, tudi priljubljeno Zvezdico Zaspanko. Še vedno so za občinstvo verjetno najbolj privlačne znane pravljice?
Še vedno najbolj pritegne znan naslov in pri teh prestavah moramo biti še posebej pazljivi, ker pridejo obiskovalci nanjo z določenimi pričakovanji. Pri teh naslovih se z večjo previdnostjo lotevamo kakšnega eksperimenta v smislu raziskovanja novih uprizoritvenih oblik; kadar gre za manj znane zgodbe, si lažje damo duška. A imamo v glavnem dobre izkušnje, kot na primer pri predstavi Snežna kraljica Tina Grabnarja, kjer smo raziskovali zvok.
Hkrati tudi sami v nekaterih predstavah želimo raziskovati kakšne tradicionalne lutkovne tehnike, zato imamo na programu celotno paleto predstav, od raziskovanja zelo sodobnih pristopov, celo z eksperimentalnim prizvokom, do tradicionalnih oblik.
Vedno več je predstav za odrasle. Kako se na to odziva publika?
Lutkovno gledališče je bilo zgodovinsko gledano že od svojih začetkov namenjeno vsem. Potujoči lutkarji so bili tudi izjemno kritični do takratnih oblastnikov, njihove predstave so bile namenjene tudi odraslim, morda celo bolj kot otrokom. Potem pa, ko so lutke dobile vlogo, da vzgajajo, se je poudarek prenesel na otroke, vendar v kakovostnem gledališču v zadnjih desetletjih ponovno razvijamo tudi predstave za odrasle. Te so celo bolj intrigantne ali bolj raziskovalne v uprizoritvenem smislu kot v dramskem gledališču in pogosto se zgodi, da dramsko gledališče poseže v naš prostor in prevzame kakšen element.
Je pa to tek na dolge proge in imamo čedalje več občinstva tudi na predstavah za odrasle. Ko ti enkrat vidijo, da so predstave res odlične, da obravnavajo zanimive teme, da so lahko likovne oz. lutkovne izrazne možnosti v predstavah za odrasle noro zanimive, nam ostajajo zvesti. Vedno več imamo v dvorani srednješolcev in tega smo izjemno veseli.
Kot rečeno, je odgovornost in privilegij ustvarjati tudi za otroke. Ne drži, da je za otroke vse dobro, pravzaprav je včasih še zahtevnejše narediti res dobro otroško predstavo. Misliti moraš na njihovo dojemanje in razumevanje predstave, pri čemer pogosto letvico postavimo malo višje, saj jih nočemo podcenjevati. Zdi se nam prav, da je v predstavi morda tudi kakšna beseda, ki jim bo tuja, pa si bodo z njo razširili svoj besedni zaklad ali pa bodo prišli do občutka, da je jezik več od nabora, ki ga uporabljajo v vsakodnevnem življenju. Vedno skušamo misliti na otroško občinstvo kot na tisto, ki jo moramo tudi malo izzvati, da bo dobila malo več od tega, kar je vajena.
Vaš Poletni lutkovni pristan, ki je mednarodni lutkovni festival z najdaljšo tradicijo v tem prostoru, že več desetletij predstavlja vstop otrok v svet umetnosti, kulture. So učinki vidni?
Vsak Poletni lutkovni pristan se oblikuje neko jedro obiskovalcev, ki nas skozi določeno obdobje potem spremljajo. Otroci s tem, ko lahko na festivalu ocenjujejo predstave, postanejo kritični gledalci, takšni, ki znajo tudi opaziti, če se kaj ni čisto 100-odstotno posrečilo. To, da ima mesto lutkovno gledališče, močno vpliva na percepcijo umetnosti pri otrocih. Večina mariborskih vrtcev in šol prihaja k nam trikrat v šolskem letu, s pripravo gradiva za učitelje in vzgojitelje pa še širimo polje izobraževanja občinstva.
Ta tradicija in to odlično dolgoletno sobivanje z gledalci se izjemno pozna. Tudi dejstvo, da gostimo nacionalni lutkovni festival, prispeva k temu in odziv je povsem drugačen, če je bienale kdaj v kakšnem drugem kraju. Zelo se čuti, če kraj živi z lutkovno umetnostjo ali pa te tradicije nima. V Mariboru smo lahko res hvaležni, da je mesto v 70-ih letih prejšnjega stoletja prepoznalo potrebo, da se takrat sicer že zelo živahna in na visoki ravni lutkovna umetnost institucionalizira. Da se torej vzpostavi institucija, ki lahko kontinuirano skrbi za to umetnost, saj je velika razlika, če si samostojen ustvarjalec in je tvoje delo odvisno od uspešnosti prijav na razpise. Pogosto so takšne skupine omejenega trajanja, medtem ko institucija omogoča, da imamo res stabilno, varno okolje, v katerem lahko ustvarjamo in potem so tudi rezultati dolgoročno bistveno drugačni.
Kakšni?
V Sloveniji je lutkovna umetnost z dvema gledališkima hišama, ki vzdržujeta tudi muzejsko dejavnost, izjemno razvita. Za to dobimo vedno znova potrditve, tako v obliki nagrad kot gostovanj v tujini in uspešnosti na mednarodnih razpisih. Imamo res izjemno umetniško krajino, na katero smo lahko ponosni. S tem, ko smo podprti od mesta in države, nam je naložena velika odgovornost, ki se je vsakič znova zavedamo. To jemljemo skrajno resno in skušamo narediti vsakič najboljše, obenem pa ohranjati dostopnost, kar pomeni, da nimamo previsokih cen vstopnic in da je naša infrastruktura čim bolj izkoriščena.
Do leta 2010, ko ste se preselili, smo govorili večinoma o vaših prostorskih težavah, zdaj se že zdi, da ste nove prostore v nekdanjem minoritskem samostanu na Lentu dodobra usvojili. Ste zadovoljni z delovnimi pogoji?
Z nekdanjim minoritskim samostanom na Lentu smo dobili res krasen objekt. Če k temu prištejemo še dislocirano skladišče, kjer imamo spravljene lutke in scene, imamo skupaj okoli 7000 kvadratnih metrov, kar je res ogromno. Imamo prečudovita prizorišča, tako dve dvorani kot letni avditorij, cerkev, Sodni stolp, lutkovni muzej, odlične delavnice, vse potrebne pomožne prostore. Očarani so tako gledalci kot gostujoči ustvarjalci, nam pa so novi prostori omogočili ustvarjanje bistveno večjega nabora različnih lutkovnih formatov in velikostnih redov predstav, razvoj kulturno-vzgojnega programa, lažjo organizacijo festivalov.
Jeseni bo še posebej živahno, saj obeležujete pomemben jubilej. Kaj ste pripravili?
Prvo polovico prihajajoče sezone namenjamo vrsti dogodkov, s katerimi bomo praznovali častitljivo obletnico. Od 28. novembra, ko je bila pred 50 leti prva premiera, do 3. decembra, ko je ta veseli dan kulture, bomo predstavili nabor naših predstav, ki najlepše prikažejo, kaj počnemo. Na jubilej že opominja prostorska intervencija Marogice avtoric Manice Musil in Teje Lozar, ki se nanaša na Žogico Marogico, našo največkrat uprizarjano predstavo, ki je vsakič, ko je na programu, razprodana.
Pripravljamo še vrsto drugih stvari, saj bo naše praznovanje segalo na različna področja. Z različnih smeri nagovarjamo naše občinstvo in nas same, da se malo ozremo nazaj in ozavestimo, kaj počnemo. Obletnice so pač priložnost za bilanco, praznovanje in morda še bolj intenziven stik z našim občinstvom. Pa tudi da spomnimo na ljudi, ki so v teh 50 letih ustvarjali krasne stvari.