Direktor ptujskega gledališča Peter Srpčič: Z malo denarja velika produkcija

Ptujsko gledališče v profesionalni obliki deluje šele poldrugo desetletje, kljub temu pa je gledališka zgodovina mesta zelo bogata.

Zagotovo, saj sega že stoletja nazaj, čeprav je takrat delovala pod okriljem nemške kulturne skupnosti. Slovensko gledališče pa se je na Ptuju začelo počasi oblikovati šele po prvi svetovni vojni, leta 1958 pa se je takratna politika odločila gledališče razpustiti. V začetku 90. let smo skušali dokazati, da bi bilo vredno znova poskusiti s profesionalizacijo, takratna mestna oblast pa je bila dovolj vizionarska, da se je tega lotila.

Nekaj imen pa je ptujsko gledališče slovenskemu prostoru zagotovo dalo.

Morda bi izpostavil predvsem Zlatka Šugmana, žal že pokojnega velikana slovenskega gledališča, ki je svoje prve korake naredil prav na ptujskem odru. Po njem smo tudi poimenovali nagrado, ki jo za najboljšo dramsko uprizoritev podeljujemo na festivalu monodrame.

Zanimivost vašega gledališča je, da nimate svojega stalnega ansambla.

Mi smo se odločili za projektno obliko delovanja. Čeprav nimamo stalne zasedbe, se okoli nas vseeno oblikuje nek krog igralcev, ki večkrat in zelo radi prihajajo k nam. Na ta način z zelo omejenimi finančnimi sredstvi uspemo narediti razmeroma veliko produkcijo. Sicer pa bo na dolgi rok transformacija slovenskih gledališč zagotovo šla v tej smeri.

Torej tudi na dolgi rok ne razmišljate o stalni zasedbi?

Gledališče rabi pretok, svežo kri, ki ves čas kroži. Če bi imeli neko skupino svojih igralcev, bi to slej ko prej postalo monotono. Izkušnje v drugih gledališčih kažejo na to, da lahko stalni ansambel pomeni težave, saj so v njem celo igralci, ki morda že leta niso stopili na oder.

Kako pa vam uspe k sodelovanju privabiti tudi največja imena slovenskega igralstva?

Predvsem z izzivi, ki jim jih ponudimo, kar pomeni, da izbiramo dobre režiserje in dobre tekste. Ob tem pa je pri nas tudi resnično ustvarjalna klima, zaradi majhnosti pa se lahko hitro prilagajamo njihovim potrebam.

Vendar pa ste zaradi take organizacije nekoliko omejeni. Verjetno velikih spektaklov ne morete uprizarjati?

Sami zagotovo ne, vendar pa to lahko počnemo v sodelovanju z drugimi gledališči. Prav v času priprav na Evropsko prestolnico kulture bomo z Mestnim gledališčem ljubljanskim sodelovali pri Hamletu, z varaždinskim gledališčem pripravljamo klasično rimsko komedijo Alularia ali zgodba o loncu, sodelovali bomo tudi z mariborskim lutkovnim gledališčem.

Kako pa se na Ptuju odločate o repertoarju?

Pri tem je veliko različnih dejavnikov. Skušamo delati predstave za zelo širok krog ljudi, od otroških do bolj enostavnih predstav, pa tudi predstav, ki so vrhunske v umetniškem smislu. Priložnost skušamo dati kakšnemu mlademu avtorju, gledamo pa tudi na to, da igramo zadosti predstav domačih avtorjev. Vendarle je potrebno upoštevati, da delujemo v manjšem mestu, zato si ne moremo privoščiti zgolj "visoke umetnosti".

Nekaj predstav vam je zelo dobro uspelo. Lanske Žabe so prejele celo Borštnikovo nagrado za najboljšo predstavo lanske sezone.

Ta predstava še ni zaključena zgodba, saj bomo z njo prihodnji mesec gostovali na festivalu Sarajevska zima, prav tako bomo s predstavo sodelovali na Tednu slovenske drame, verjetno pa še kje. Za obiskovalce je zelo privlačna tudi naša letošnja predstava Gajaš arestant, ki je v bistvu nadaljevanje Petelinjega zajtrka, odlično sprejeta pa je bila tudi pravkar premierno prikazana predstava Picasso z Radkom Poličem - Racom in Pio Zemljič, saj takšnega aplavza kot po tej predstavi pri nas že dolgo nismo doživeli.

V 16 letih delovanja ste si verjetno že uspeli zagotoviti svoje stalno občinstvo. Kakšno pa je?

Lahko rečem, da precej zahtevno, saj ptujska publika ne prenese blefa. Vendar zadnje čase opažam, da so Ptujčani v dvorani praktično že v manjšini. Prihajajo ljubitelji gledališča iz Maribora, Celja, tudi iz Ljubljane, kar je za nas gotovo velik dosežek.

Pripravljate tudi festivala monodrame in komornega gledališča (SKUP). Sta se dogodka že prijela?

Oba žanra sta v slovenskem prostoru zelo razširjena in nastajajo res kakovostne predstave. Odločili smo se za bienalno prirejanje obeh festivalov, saj smo ugotovili, da skozi dve leti dejansko dobiš kakovostno produkcijo, festival pa na ta način tudi z umetniškega stališča postane vrhunski. Postopno pa si želimo festivala internacionalizirati in morda je prav EPK priložnost za to.

Če ste že omenjali EPK, s čim poleg omenjenih koprodukcij se boste še vključili v ta dogodek prihodnje leto?

V sodelovanju z drugimi gledališkimi hišami pripravljamo serijo predstav, ki se bodo dotaknile tem, s katerimi bomo izrazili našo evropsko identiteto. K sodelovanju bomo pritegnili vrhunske gledališke ustvarjalce in čeprav o podrobnostih za zdaj še ne bi govoril, bodo to zagotovo izvenserijske predstave. A to ne bo veljalo samo za leto 2012, saj je naš namen EPK izkoristiti tudi za to, da morda še nekoliko zrastemo in takšno raven zadržimo tudi v prihodnje.

Ali si obetate kakšna visoka programska sredstva v sklopu EPK in kako sploh gledate na očitke o ne najbolj pravični delitvi denarja med partnerji v projektu?

Velikega denarja si ne obetamo. Bi pa na vaše vprašanje odgovoril z vzhodnjaškim pregovorom Pričakuj veliko od sebe, malo od drugih, pa ne boš velikokrat v življenju razočaran.

Sicer pa zdaj že nekaj let domujete v prenovljenem gledališču. Je to pomembno tudi za izboljšanje kakovosti dela in samih predstav?

Kar se tiče tehnologije odra smo zagotovo pridobili, kar pa se tiče estetike dvorane, pa smo veliko izgubili. Žal je bila prenova neposrečen poskus modernizacije zgradbe, umeščene v staro mestno jedro. Dvorana ni ne moderna in funkcionalna, kot bi lahko bila, hkrati pa ni niti estetska in zato ne daje občutka meščanske gledališke strukture. Povsod se ohranja nekakšna patina časa, pri nas pa se je šlo v nekakšno sterilno in ceneno obliko "finske savne", ki bi bila bolj primerna za kakšen kulturni dom, nikakor pa ne za mestno gledališče najstarejšega slovenskega mesta.

Nekaj časa se je že govorilo o prenovi notranjosti. Kako je zdaj s tem?

Vse skupaj se je nekoliko ustavilo, saj so se dosti kresala mnenja o tem, kaj je prav in kaj je dobro ter kako bi bilo potrebno to izpeljati. Tudi sam sem vse skupaj dal nekoliko na stran, saj opažam, da se je mesto zdaj usmerilo predvsem v prenovo dominikanskega samostana in stare steklarske delavnice. Po moje bi bilo sicer potrebno najprej dokončati eno zgodbo in se nato lotiti druge, vseeno pa upam, da mi bo vsaj v naslednjem mandatu uspelo najti politično voljo in podporo v mestu. Ne gre namreč za tako velik denar, potrebovali bi okoli 350.000 evrov.

Kako pa sicer skozi leto shajate s finančnega vidika?

Prejemamo najnižja sredstva od vseh slovenskih gledališč, kar pa nas ne omejuje pri tem, da si želimo biti dobri. Naš glavni financer je lokalna skupnost, ki nam pokriva najemnino za prostore ter nam hkrati zagotavlja tudi pomembna sredstva za pokrivanje materialnih stroškov in plač zaposlenih. Ministrstvo za kulturo prispeva del programskih sredstev, vse ostalo pa ustvarimo sami na trgu. To pa, če izvzamemo najemnino, pomeni več kot tretjino vseh sredstev.

Bi od koga pričakovali več denarja?

Zagotovo od ministrstva za kulturo. Zdi se mi, da bi bilo prav, če bi država priznala enakovreden status tudi gledališkim hišam, ki so sicer ustanovljena s strani lokalnih skupnosti, a s svojim delom dokazujejo, da so lahko enakovredna v mreži slovenskih teatrov.