Menda je Picasso svojo znamenito sliko Gospodične iz Avignona najprej nameraval poimenovati Filozofični bordel, saj gospodične na sliki z Avignonom nimajo kakšne posebne zveze, z bordeli pa kar precej. Sliko je Picasso datiral z letnico 1907, tega leta pa je izšel tudi razvpiti erotični roman njegovega velikega prijatelja Guillauma Apollinaira Enajst tisoč batin ali Ljubezni nekega gospodarja, ki jo je avtor posvetil prav Picassu.

Pariz z začetka 20. stoletja je veljal za mesto luči in mesto pregrehe in pariški bordeli so verjetno imeli več obiskovalcev kot Eifflov stolp. Kaj je za sedemindvajsetletnega, z bujno domišljijo obdarjenega mladeniča vznemirljivejše kot obisk v bordelu. Legendarna bordela Le Chabanais ali La Fleur blanche in mnogi drugi so bili hiše, kjer so se zbirali največji umetniki tistega časa pa tudi visoki politiki. Louis Aragon je bordele imenoval delavska univerza za pesnike. Znamenita je bila oprema, ki si jo je bodoči angleški kralj Edvard VII., redni gost Le Chabanaisa, kamor je s prijatelji zahajala tudi Marlene Dietrich, dal izdelati posebej za svoje potrebe. Poleg nekakšnega »ergonomskega« sedala je bila še posebej razvpita njegova bakrena kad, v kateri se je v družbi radoživk namakal v šampanjcu. Dražba, na kateri so leta 1951 prodali opremo iz teh salonov, je postala dogodek, ki se je zapisal v antologijo. Edvardova kad pa je leta 1972 končala v zasebnem apartmaju Salvadorja Dalija v hotelu Meurice.

Apollinaire je oboževal bordele   
Apollinaire je tako kot Picasso oboževal bordele. Pot njegovega junaka Monija Guzjebeskuja iz Bukarešte v Pariz in od tam daleč na vzhod skozi Rusijo tja do Japonske, se zdi inspirirana z notranjščino katere teh znamenitih hiš, ki so na primer med svoje znamenitosti štele repliko vagona Orient Expressa s posnetimi zvočnimi učinki vlaka vred ali pa kajuto na razburkanem morju, ki so jo zagrete asistentke od časa do časa polivale z vedri morske vode in uprizarjale vihar, da o številnih mučilnih napravah in salonu, ki je bil opremljen z vsem potrebnim za prizore križanja, sploh ne govorimo. Japonski salon v Le Chabanaisu pa je na pariški Svetovni razstavi leta 1900 celo prejel posebno nagrado za izvirnost. In prav zlahka si v njem predstavljamo brhko Apollinairovo Jebuki iz romana v dekadentno nastrojeni radoživi skupinici v umetnost zagledanih deklet in mladeničev, ki uprizarjajo vsakršno domišljijo presegajoče in sapo jemajoče erotične tableaux vivants.

Roman Enajst tisoč batin je bil kar nekajkrat prepovedan, Apollinaire pa ga je podpisal le s kraticama G. A. Sodi med tiste po žveplu dišeče knjige, ki si jih ljubitelji kuriozitet podajajo iz rok v roke kot pečene kostanje. Zelo dolg je seznam znamenitih francoskih pisateljev, ki so svoje pero ostrili tudi ob spotakljivščinah erotičnega tipa. Že prej omenjeni Aragon pa romantični Alfred de Musset, modernistični Alain Robbe-Grillet in Georges Bataille. Seveda pa je prvi med njimi in njihov veliki vzornik markiz de Sade. Velikokrat se literarna zgodovina prereka o avtentičnosti, dokazuje ali zavrača teze na podlagi jezikovnih, stilističnih, gramatikalnih analiz in se izživlja z vsemogočimi interpretacijami pod- in nadpomenov.

Verjetno pa je vsem tem avtorjem tako kot drugim številnim, mogoče bolj povprečnim obiskovalcem bordelov šlo predvsem za užitek in zabavo. Nebrzdana domišljija in jezikovna inventivnost, ki ji ni para, ter poetičnost so verjetno tiste odlike tega dela, ki pritegujejo literarne sladokusce.

Roman je prevajalski izziv, enakovreden kakšni veliki jezikovni umetnini, in celo malo okorna in sramežljiva slovenščina se v mojstrskem prevodu Branka Madžareviča vrti in miglja kot kakšna brhka punčara iz ene zgoraj omenjenih znamenitih pariških hiš.

Prav ta jezikovna virtuoznost in radoživost predstavljata svojevrsten izziv za gledališko uprizoritev Monijevih dogodivščin. Igralcem namreč ponujata neskončne možnosti poigravanj z interpretacijo. Dva glasovna para bosta imela nalogo izpeljati eleganten, Erosu posvečen oratorij po partituri velikega pesnika.

Poklon poganskemu in prvinskemu
Na žalost pa to delo ni vedno razumljeno kot igra besed in jezika, poklon poganskemu in prvinskemu, ki ga v evropocentrični civilizaciji tako pogrešamo, saj je mračnjaštvo tistih, ki sebi in drugim prepovedujejo vsakršen užitek, brezmejno. Tako je bil na primer turški prevajalski kolega Rahmi Akdas, ki je leta 1999 izdal prevod romana Enajst tisoč batin v turščini, obsojen na plačilo visoke globe za »tiskanje obscenosti in amoralnosti, ki imajo namen vzburjati in izrabljati spolnost prebivalstva«, knjiga pa je bila zaplenjena in uničena.

Sicer se je Apollinaire z erotiko kar precej ukvarjal tudi kot publicist. Je avtor prve v francoščini objavljene antologije o markizu de Sadu, soavtor dela o Peklu, kot so poimenovali zapečateni del francoske narodne knjižnice, kjer so shranjena vsa prepovedana dela in spotakljive tiskovine iz različnih obdobij in kjer je za nekaj let obtičal tudi Moni Guzjebesku s svojo pisano druščino. Poleg Enajst tisoč batin je napisal še dva pornografska romana. Prvega, izgubljenega, z naslovom Mierly ou le Petit trou pas cher (Mierly ali Majhna poceni luknjica) ter drugega – Podvigi mladega Don Juana.