Po Zupančičevih besedah je uprizarjanje Shakespeara spopad z močnim dramskim imperijem, v katerega je treba vstopati s sodobnim gledališčem. Za vse velike Shakespearove tragedije so značilne teme, kot so ljubezen, sovraštvo in prijateljstvo.

"Zanimalo me je, kaj je s tragedijo danes, ali je sploh možna. Tragedija kot umetniška struktura danes ni več možna. Ugotavljam, da svet danes ni nič manj krvav. kot je bil v Shakespearovih časih," je še dejal Zupančič.

Dramski opus Shakespeara predstavlja vrh elizabetinske in vse renesančne dramatike. V svoji dramatiki je zastavil temeljna eksistencialna vprašanja in nakazal smer kasnejši dramski umetnosti. Njegovi tragični junaki so žrtve spopada nasprotujočih si sil v njih samih.

Romeo in Julija je tragična ljubezenska zgodba, ki je navdihovala ustvarjalce vseh generacij in umetniških zvrsti. Zgodba izhaja iz Italije, leta 1562 jo je v obliki pesmi zapisal Arthur Brooke z naslovom Tragicall Historye of Romeus and Juliet, leta 1567 pa je zgodbo v prozni obliki z naslovom Palace of Pleasure zapisal Wiliam Painter. Shakespeare je črpal od obeh, zgodbo zapisal v obliki dramske pesnitve, jo razširil in dodal številne stranske like. Tragedijo Romeo in Julija je napisal med letoma 1591 in 1595, v zgodnjem obdobju svojega ustvarjanja.

Romeo in Julija prihajata iz družin, ki sta na smrt sprti. Julija je iz družine Capuletovih, Romeo pa pripada družini Montegov. Ko Capuletovi priredijo ples, se ga naskrivaj udeleži tudi Romeo. Romeo in Julija se na prvi pogled divje zaljubita, ne da bi vedela, da pripadata sovražnima družinama. Romeo se še isto noč pritihotapi na vrt Capuletovih in z Julijo se dogovorita, da se bosta naslednji dan naskrivaj poročila. Poročno noč preživita skupaj, potem pa se dogodki usodno zapletejo. Mlada zaljubljenca uničijo močno, neubranljivo ljubezensko čustvo, nerazumno sovraštvo njunih družin ter nesrečen splet okoliščin in naključij.

Tragedija o prepovedani, nemogoči in neustavljivi ljubezni je zgodba o sovraštvu in ljubezni, o prevzetnosti in nestrpnosti, o vzvišenosti in omejenosti duha, je zgodba poezije in nasilja. Zaljubljenca prihajata iz sovražnih družin in poskušata kljubovati socialnim sponam. V ljubezni najdeta brezmejno srečo, ki ju vodi v tragičen konec. Največja ljubezenska zgodba vseh časov je poleg zgodbe o ljubezni zgodba o nesmiselnem sovraštvu veronskih družin Capuletov in Montegov, ki sovraštvo prenašata na mlado generacijo, o nesmiselnosti in uničujoči sili sovraštva, ki uniči mlado ljubezen, o spravi sovražnih družin, ki se zgodi prepozno in ne more obuditi življenj mladih ljubimcev, piše v gledališkem listu.

Scenograf predstave, ki je nastajala po prevodu Srečka Fišerja, je Alen Ožbolt, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, avtor glasbe Aldo Kumar.

Igrajo Aljoša Koltak, David Čeh, Damjan M. Trbovc, Vojko Belšak, Branko Završan, Rastko Krošl, Tanja Potočnik, Petja Labović, Tarek Rashid, Igor Sancin, Renato Jenček, Jagoda, Liza Marija Grašič, Andrej Murenc, Minca Lorenci, Igor Žužek in Kristian Koželj.