Kot je na novinarski konferenci povedala Barbara Hieng Samobor, je igro navdihnil pol stoletja star film Luisa Buñuela Diskretni šarm buržoazije, vendar pa je Milan Ramšak Marković v procesu pisanje "odšel na cesto, ki je popolnoma njegova", in napisal popolnoma novo, aktualno in v sodobnost umeščeno besedilo.

Čeprav je po besedah Hieng Samobor Buržoazija pisana, režirana in igrana po vseh zakonitostih komedije, tako uprizoritev kot besedilo odstopata od pogostih uprizoritvenih in pisateljskih kanonov. V njiju "zremo sebe, zahodne Evropejce, zremo zmešane in moraste blodnje svojih udobnih pasivnosti. V hipu, ko se smejemo, že ni več smešno, v hipu, ko se sprostimo, že ni več sproščujoče".

Buržoazija je zgodba o ljudeh, katerih resničnost se nenehno gradi z rituali, zgodbami in sanjami, iz katerih so, kot se zdi, edini izhod - nove sanje. Tako kot Buñuelov film tudi Milan Ramšak Marković predstavi skupino ljudi, ki poskuša uresničiti nekaj preprostih želja - ena od teh je skupna večerja. Pri tem pa člani skupine postopoma odkrivajo meje svojega sveta, so o uprizoritvi zapisali v MGL.

Milan Ramšak Marković, ki je tudi dramaturg uprizoritve, je pojasnil, da je bil Buñuel začetna inspiracija, da pa so se poleg tega podali v raziskovanje različnih vrst komedije, ki so nekje na robu smešnega, ki so v nekih momentih smešne in ki obenem omogočajo nemoten preskok na močno družbeno kritiko ali netravmatičen stik s stvarmi, kot so smrt, nemoč ali bolezen, o katerih s težavo razmišljamo, kaj šele govorimo.

Nina Ramšak Marković, ki je poskrbela tudi za prevod, je povedala, da samo besedilo s svojo nekonsistentnostjo zgodbe in menjavo lokacij bolj sugerira filmski jezik oziroma filmsko montažo in skoke, kar je predstavljalo velik izziv tako zanjo kot tudi za scenografa Igorja Vasiljeva in igralce. Besedilo je opisala kot "nek bizaren skupek skečev", v načinu, kako se prizori montirajo, kako gredo iz enega v drugega, pa se po njenih besedah skriva neka logika, ki nosi veliko vsebine. Izziv je bil ohranjati tok, ki gledalca nosi naprej, uprizoritev pa je opisala kot zelo kolektivno.

Vasiljev je pojasnil, da je bilo pri ustvarjanju scenografije potrebno najti ključ, kako ustvarjati spremembe prostora, ki so tudi same zase gonilo predstave, ne da bi ob tem ta prizorišča tudi dobesedno zgradili. Kot je še povedal, bi lahko pri scenografiji lahko govorili o siromašnem gledališču.

Avtorica glasbe je Jera Topolovec. Ker, kot je pojasnila, uprizoritev konceptualno prehaja med funkcionalnim in introvertiranimi, bizarnimi situacijami, ki se izražajo skozi sanjske prizore, se kombinacija teh teh dveh svetov odraža tudi v zvočni sliki predstave. Ta prehaja od klasično glasbenih do bizarnih elektronskih in šumnih motivov.

Igralec Jožef Ropoša je izpostavil, da uprizoritev tudi od gledalca zahteva precej samorefleksije, igralec Primož Pirnat pa je izpostavil zanimivo igralsko pot iskanja, po kateri so prišli do jezika, ki je samosvoj.

V predstavi igrajo še Bernarda Oman, Tjaša Železnik, Gašper Jarni, Miranda Trnjanin k. g., Jure Rajšp k. g., Iva Krajnc Bagola, Lotos V. Šparovec in Jaka Lah.

Kostumografka je Tina Pavlović, avtor videa in animacij Miloš Tomić, lektorica Barbara Rogelj, oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik, oblikovalec zvoka Matija Zajc.