Včeraj je Mala drama gostila Andreja Rozmana Rozo, ki je obiskovalcem na svojevrsten način – obarvan z obilico humorja in igralskih veščin – predstavil zbirko trinajstih dram, strnjenih pod skupnim naslovom Brvi čez morje (izbrane drame). Zajetna knjiga, ki je lansko leto izšla pri Cankarjevi založbi, potencialnemu bralcu ponuja sprehod skozi Rozmanov celoten dramski opus, nastajajoč trinajst let. Spremno študijo je napisal dr. Blaž Lukan, ki je, po besedah uvodnega govorca Zdravka Duše, zbrano delo označil za v celoti primerno postavitvi na knjižne police.
Igralec in dramatik je na svež in ne pogosto viden način gledalcem odstrnil delčke svojih dram, saj je ob branju odlomkov le-teh poskrbel za ´mini šov´. Namesto linearnega pripovedovanja o tematiki in zgodovinski zasnovi – najpogostejšega principa tovrstnih predstavitev – je sam izbral in duhovito interpretiral posamezne pasuse. Z vmesnimi opombami, ki so služile kot (včasih zabrisan) odmik od vživetega branja – skoraj tako, kakor da bi bili na bralni uprizoritvi – je Rozman hudomušno opozarjal na družbeno-kritično notíco, prisotno v vseh dramah. Prinesel je celo nekaj rekvizitov: prenosni računalnik, knjige, Novo revijo iz petdesetih let (kot protiutež današnjim obdavčenim svežnjem papirja) in stekleničko solz.
V soju odrskih luči je, kakor je povedal sam, prebiral njemu najljubše odlomke, jih (vsaj nekatere) začinil z glasbo in anekdoto (ali dvema) ter skoraj pri vsaki igri omenil tudi morebitno odrsko realizacijo. Prva in vsaj ljubiteljem gledališča najbolj poznana igra Najemnina ali We Are The Nation On The Best Location je bila prebrana tudi v litovščini, saj drama sama – sicer humorno – implicitno okrca pretirano uporabo anglizmov v vsakdanji komunikaciji Slovencev.
V uri in pol trajajoči ´predstavitvi´ smo torej – v skladu z naslovom zbirke – zapluli po (srečnem) naboru trinajsterice rahlo pikantnih dram, v večini komedij, pisanih za alternativna slovenska gledališča. Najemnini sledi Skopuh, iz koder je vzeti stavek »Upam, da ne pričakujete preveč«, apeliral tudi na občinstvo, kateremu je ne-skopuško (pač v skladu s tržno logiko) ponudil lično stekleničko solz. Tretji tekst Kaj se je zgodilo v sobi 100 ali Nekaj kapljic baldrijana kar tako je njemu najljubša prav zaradi zgodbe, kateri je (zaradi uprizoritve) glasbenik Blaž Jurjevčič pridal nekaj čeških predvojnih popevk. Rozman je sodeloval s številnimi znanimi umetniki, med drugim tudi z Davorjem Božičem, s katerim sta naredila muzikl po drami Brucke v Ljubljani, ki je bil predvajan na televiziji.
Da je mojster glasovnih preobrazb je dokazal z interpretacijo bodisi moških bodisi ženskih likov ali celo živali, tako v Janku in Metki, Obutem mačku, Ani Migreni. Slednjo je avtosugestivno označil za telenovelo. Jamska Ivanka je nastala po originalnem zapisu Miroslava Vilharja, Kekec kontra Rožletova banda pa ima glasbene vložke, katerih besedilo se je napisalo po Avsenikovi melodiji (npr. Jaz sem pa en Franc Košir). Niz nenavadnih naslovov z vseskozi duhovito, a na pereče probleme kažočo vsebino, nadaljuje Gensko spremenjeni Prešeren, začetni del Pustega otoka pa si je dramatik izposodil pri mladem A. T. Linhartu. Rupert Marolt je solo gledališka detektivka, zadnje (a ne poslednje) mesto pripada – v Slovenskem mladinskem gledališču uprizorjenem – Tartifu.
Že tako dobro razpoloženo občinstvo je Rozman ne-presenetil s precej začinjenim pogledom na slovensko družbo, bralne navade in naše duhovno razpoloženje na sploh. Večer se je sklenil s poskočno glasbo iz predstave Kaj se je zgodilo v sobi 100, ko nas je gostujoči povabil na ogled in morebitni nakup izbranih del. Knjiga je pač »star papir, ki ima dodano vrednost«.
Povezave:
- Andrej Rozman Roza na Repu