Gledališču in umetnosti je (bila) zapisana večina članov njegove družine. Na gledališki oder je stopil že kot otrok v »očetovem teatru« na vasi (njegov oče je bil igralec Danijel Šugman). Po končani srednji šoli se je vpisal na Akademijo za igralsko umetnost. V slovenskih gledališčih je ustvaril več kot sto likov iz svetovne in slovenske dramatike – sodeloval je s SNG Maribor, SNG Drama Ljubljana, SLG Celje in seveda z Mestnim gledališčem ljubljanskim, kjer je bil zaposlen med letoma 1965 in 1992. Največkrat je sodeloval z režiserji Milanom Herzogom, Andrejem Hiengom, Miletom Korunom in Žarkom Petanom. Seznam vseh njegovih vlog v slovenskih gledališčih najdete v sklopu Repertoar.
Za svoje delo je bil večkrat nagrajen – prejel je več Borštnikovih nagrad za igro, Ježkovo nagrado, Župančičevo nagrado, nagrado Prešernovega sklada, Prešernovo nagrado in Borštnikov prstan – vabljeni tudi k ogledu digitalne razstave.
Zlatko Šugman: Na odru se rad smejem, ne morem pomagati, včasih se zgodi kaj takega, da jočem od smeha. Nekateri bolj resni igralci me zaradi tega postrani gledajo, ampak si ne morem pomagati.*
Igralstvu sta življenje posvetila tudi žena Maja Šugman in sin Jernej Šugman, s katerima je občasno stal skupaj na odrskih deskah – z Majo sta skupaj nastopila v devetindvajsetih predstavah, z Jernejem pa v dveh, in sicer v Življenju v teatru Davida Mameta (MGL, premiera 21. 2. 1991, r. Zvone Šedlbauer) in Platonovu Antona Pavloviča Čehova (MGL, premiera 8. 1. 1993, r. Janez Pipan).
Poznamo ga tudi po nastopih v TV nanizankah, TV nadaljevankah, glasbeno-zabavnih in mladinskih oddajah ter radijskih igrah za otroke in odrasle. Leta 2011 je v Knjižnici MGL izšla knjiga Zlatkarije, ki vsebuje izbor raznovrstnih besedil igralca Zlatka Šugmana – voščil, šaljivih pozdravov, zabavnih skečev in govorov, v katerih je ob slovesnih priložnostih razmišljal o igralskem poklicu.
* Zlatko Šugman: Zlatkarije (MGL, 2011), str. 173.