Četrta sezona Novih branj, programskega sklopa SNG Drama Ljubljana, ki z bralnimi uprizoritvami predstavlja intrigantna dramska besedila širšemu občinstvu, prinaša premiero dveh prvič prevedenih Evripidovih tragedij; Prošnjicam bodo marca sledili še Heraklovi otroci. Obe tragediji je mojstrsko prevedla Jera Ivanc. Prošnjice bo režiral Luka Martin Škof, v sodelovanju z dramaturginjo Darjo Dominkuš in lektorjem Arkom, nastopili pa bodo Silva Čušin, Nik Škrlec, Matija Rozman, Boris Mihalj, Rok Vihar, Vanja Plut, Saša Pavlin Stosić, Veronika Drolc, Maja Sever in Barbara Cerar.
Prošnjice (Ἱκέτιδες), prvič uprizorjene leta 423 pred našim štetjem, so dramsko nadaljevanje tebanskega mita o nesrečnem kralju Ojdipu, oblastiželjnih bratih Eteoklu in Polinejku in njuni sestri Antigoni, ki vztraja pri tem, da je treba mrtve pokopati. Tokrat zahtevajo pokojne od Kreona prošnjice – matere umrlih vojakov, ki jih je vladar Adrast vodil v obleganje Teb. Argoške ženske najdejo zaveznico v Ajtri in ta prenese njihove prošnje in tožbe svojemu sinu in atenskemu vladarju, Tezeju. Slavni junak pa jih usliši šele, ko dobi podporo državljanov, in medtem ko se zbor že boji novega prelivanja krvi, se Tezej odloči za miroljubnejšo pot. Bodo njegova pogajanja uspešna?
Tebanski mit, ki ga obravnavajo Sofokles v Kralju Ojdipu, Ojdipu v Kolonu in Antigoni, Ajshil v Sedmerici proti Tebam in Evripid v Feničankah in Prošnjicah (tukaj upesni njegovo sklepno dejanje), je v vsej svoji kompleksnosti nekakšen simbolni prikaz (krvave) zgodovine človeštva. Pravica do pokopa mrtvih – ne glede na to, kateri strani so pripadali – se tudi danes kaže kot jeziček na tehtnici demokratičnih družb, ki vse prerade razumejo temeljne človekove pravice kot orožje za politične manipulacije. Evripid motiv smrti, izgube in žalovanja v Prošnjicah še okrepi z motivom družine, protipolom destrukcijskim silam vojne, ter razširi vlogo zbora z vključitvijo edinega ohranjenega otroškega tragiškega zbora, sestavljenega iz vnukov pokojnih.
Obe tragediji, Prošnjice in Heraklovi otroci, sta v prevodu in s spremno besedo Jere Ivanc pred kratkim tudi izšli pri založbi Alma Mater Europaea - Institutum Studiorum Humanitatis, v zbirki Dialog z antiko.
Evripid (okoli 485–406 pr. n. št.), poslednji med velikimi grškimi tragiki, velja za modernizatorja atiške tragedije. A če se v najbolj znanih delih – Medeja, Alkestida, Hipolit, Feničanke, Bakhantke – osredotoča na notranja doživljanja (ženskih) likov in pušča ob strani segment božanstev, v Prošnjicah spet ubere tradicionalnejši pristop k dramatiki. Primerjalni razmislek med (atensko) demokracijo in (tebanskim) despotizmom uvaja imperativ miru in postavlja vprašanje o političnem sistemu po meri Človeka.