Gledališčnike v delu z naslovom Aplavz tržaškemu gledališkemu ansamblu iz let 1945-1965 avtorica predstavi s kratkim življenjepisom, sledi utrinek iz srečanja z njimi, nato pa še opis njihovih življenjskih in umetniških dosežkov. Vsak portret je celota zase, skupaj pa, kot je na današnji predstavitvi na Slovenskem gledališkem inštitutu v Ljubljani povedala avtorica, dajejo vtis o življenju v povojnem Trstu in vpogled v tržaško povojno ustvarjalnost.
"Ta knjiga je posebna oz. se oddaljuje od prejšnjih, ker je namenjena predvsem mojim tržaškim bralkam in bralcem," je poudarila avtorica knjige, s katero se hkrati poklanja igralkam in igralcem iz prvih povojnih desetletij, ki jih je osebno poznala. Z mnogimi je sodelovala, veliko jih je videvala na svojem domu, ko so prihajali na obisk k njeni družini.
Mnogi bodo, kot je prepričana, v knjigi pogrešili še nekatere pomembne igralce, s katerimi ni imela tesnejših stikov, kot sta Stane Starešinčič ali Rado Nakrst. Portretirana znana in tudi iz spomina že nekoliko izbrisana imena so: Silvij Kobal, Bogdana Bratuž, Adrijan Rustja, Alojz Milič, Miranda Caharija, Livio Bogatec, Joško-Jožko Lukeš, Jože Babič, Štefka Drolc, Mira Sardoč, Ema Starc, Justo Košuta, Modest Sancin, Stane Raztresen, Josip Fischer (Fišer), Zlata Rodošek in Danilo-Joco Turk.
Ob igralcih je omenjeno tudi tehnično osebje, ki je eden od stebrov gledališča, sledi kratek zapis o začetnikih tržaškega gledališkega snovanja. Monografijo, ki jo je izdalo Založništvo tržaškega tiska, dopolnjuje še bogata zbirka portretnih in dokumentarnih fotografij.
Pri predstavitvi knjige sta sodelovala tudi gledališki kritik Marij Čuk in umetniški koordinator Slovenskega stalnega gledališča (SSG) v Trstu Igor Pison ter se skupaj z avtorico dotaknila tudi današnjega položaja tržaškega SSG. Pison je ocenil, da monografija ni le darilo nostalgikom, ampak bo služila kot pomoč pri nadaljnjem razvoju gledališča.
Bogomili Kravos pri vselej prodornem, širokem in učinkovitem raziskovanju tržaškega gledališča v slovenskem prostoru skorajda ni para, je izpostavil Čuk in dodal, da avtorica, ko piše o tej temi, piše tudi o usodi, življenju, hrepenenju, vztrajanju primorskega človeka skozi gledališče. "Skozi osebne portrete 17 igralcev, ki so oblikovali odrsko in družbeno sceno na tržaškem, goriškem in, da ne pozabimo, v Beneški Sloveniji."