Nadaljevalka žlahtne kostumografske tradicije Mije Jarc in Alenke Bartl
Bjanka Adžić Ursulov se je rodila leta 1950 v Nikšiću v Črni gori. Leta 1978 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Beogradu. V nedavnem intervjuju je povedala, da je že v gimnaziji delala svoje predstave. Gimnazijo je obiskovala v Osijeku in tam je deloval Mini teater, v katerem je ustvarjalo veliko umetnikov, ki so pozneje ustanovili gledališče Kugla v Zagrebu. "Tedaj še nisem natančno vedela, kateri poklici obstajajo v gledališču in sem režirala, delala scenografijo, kostume. Šele v času študija na beograjski filozofski fakulteti, ko sem ob neki priložnosti na gledališkem festivalu Bitef spoznala profesorja Dušana Ristića, ki je predaval gledališko kostumografijo in mi je pravzaprav odkril poklic kostumografa, sem se odločila za ta študij in se vpisala na beograjsko akademijo."
V slovenski kinematografiji je navzoča od leta 1982, na slovenskih gledaliških odrih pa od leta 1985. Kostumografije v slovenskih gledališčih in operi so jo najpogosteje povezale z režiserji Ljubišo Ristićem, Dušanom Jovanovićem in Matejo Koležnik, v zadnjih letih pa tudi z Matjažem Zupančičem in Januszem Kico. Opazen je tudi njen prispevek pri filmih Eva, Butnskala in Hudodelci.
Kot piše v utemeljitvi Prešernove nagrade za življenjsko delo, Bjanka Adžić Ursulov nadaljuje žlahtno kostumografsko tradicijo Mije Jarc in Alenke Bartl. Izjemno lucidna bralka dramske literature ima redek dar, da zna v dramskem besedilu dekodirati nevidne dramaturške vozle in jih izvirno preliti v kostum.
Ustvarjalka, ki ceni minimalizem
Kot diplomirana slikarka je Bjanka Adžić Ursulov odlična poznavalka zgodovinskih stilov in se z njimi z lahkoto poigrava. "Historičnemu kostumu z nonšalantnimi detajli in drzno rezanimi kroji, a še zmerom znotraj stilnega risa, dodaja sodoben avtorski podpis. Po drugi strani pa se rada tudi inventivno poigrava z materiali. Njeni kostumi so iz papirja, kovine, gume, poliuretana, perja in drugih neverjetnih snovi, pa seveda tudi iz najfinejših svil, baržunov in gabardenov," piše v utemeljitvi nagrade.
"Z zgodovinskimi stili se zelo rada poigravam, saj želim, da ima predstava svoj čas. V času študija sem se precej posvečala stilizaciji. Med drugim smo dobili za nalogo stilizacijo jahalnega kostuma iz začetka 19. stoletja, da ga priredimo za opero, balet, sodobni ples in večerno toaleto za v gledališče. In že takrat sem se naučila poigravanja in kombiniranja. Kostum tako deluje, kot da je stilni kostum, vendar so kroji popolnoma drugačni. Predvsem želim doseči brezčasnost, kar je pravzaprav najtežje. In cenim minimalizem," je povedala v intervjuju.
Blago doživlja kot emocijo. "Rada imam naravne materiale, umetnih ne maram, saj sem sama alergična nanje in zato pazim, da jih tudi v gledališču ne uporabljam. V svoji karieri sem sicer veliko eksperimentirala z materiali, tudi kovino, papirjem, gumo. Če blago razumeš kot likovno izrazno sredstvo, lahko lepo kombiniraš njegove različne teksture, denimo lan z muslinom, ki jima dodaš zelo tanko usnje. Vedeti pa moraš tudi, kako različni materiali delujejo pod odrsko lučjo," je povedala.
Njene skice so likovne mojstrovine; z lahkotno slikarsko potezo in drznimi barvnimi skalami slika dramske osebe, tako da igralec že iz skice poleg oprave razbere tudi karakterne črte svojega lika. "In prav to je pri njeni kostumografiji najpomembnejše: zmeraj v funkciji psihologije dramskih oseb in odrskega dogajanja. Nikoli se ne promovira zunaj konceptualnega okvira predstave," piše v utemeljitvi.
V intervjuju je povedala, da so včasih skicam posvečali več pozornosti, kot se je danes. "In zelo smo sodelovali. Če nisi sam delal scene, si scenografa vprašal, kakšna je scenografija in si potem te barve vzel za ozadje skic. Drugače pa si seveda izhajal iz črne škatle, kar gledališče v osnovi je."
Ambasadorka slovenskega gledališča v tujini
V svoji karieri je sodelovala z vsemi pomembnejšimi gledališči v nekdanji Jugoslaviji ter številnimi gledališči v Italiji, Franciji, Avstriji, Veliki Britaniji in Nemčiji. Kot piše v utemeljitvi Prešernove nagrade, Bjanko Adžić Ursulov njeno "nadvse ugledno umetniško delovanje na najprestižnejših evropskih odrih - Comedie Francaise, Globe Theatre London, Dunajska državna opera, festival v Avignonu - uvršča tudi med vrhunske ambasadorke slovenskega gledališča v tujini".
Za svoje delo je bila večkrat nagrajena. Leta 1997 je prejela nagrado Prešernovega sklada za dosežke na področju gledališke kostumografije. Leta 1994 jo je ugledna nemška revija Theaterheute uvrstila med deset najboljših oblikovalk v Evropi.