Brina Klampfer, SiGledal, 9. 3. 2012

Barbara Medvešček o Moje bivše, moji bivši

Igralka Barbara Medvešček podrobno o vlogah, uprizoritvah, delu in delovanju v gledališču ...
Manca Ogorevc, Blaž Setnikar, Barbara Medvešček, Andrej Murenc, Tanja Potočnik
Barbara Medvešček, Andrej Murenc
Barbara Medvešček, Andrej Murenc

Moje bivše, moji bivši je besedilo, ki zahteva veliko igralske preciznosti, ravno zaradi skakanja iz časa v čas in pa iz toka misli v realno dogajanje ... Kaj je bil največji izziv?

Ravno ti preskoki. Značilnost tega besedila je, da so prizori kratki, da so hitre menjave, veliko je tudi obratov na publiko, ki so zelo zahtevni in zahtevajo posebno koncentracijo. Tekst je bil v osnovi obširnejši, zato smo ga veliko sčrtali. Tako je dramaturgija predstave bolj tekoča. Potem smo delali prizor za prizorom in počasi se je sestavljalo v neko celoto. Kot igralec imaš razvit čustveno-telesni spomin, tako da že, ko prideš na oder iz ene strani, avtomatično veš, v katerem prizoru si.

Rekli ste, da je dosti obratov na publiko. Kako to poteka? Kaj, če se gledalci ne zasmejijo, ko vi pričakujete ipd.?

Komedija je tista, ki zaživi ravno pri publiki. Ta odziv – lahko je to smeh – ti seveda da nek zagon. Ni pa smeh nujen. Včasih je publika bolj zaprta, pa jim je enako všeč, kot tistim, ki se ves čas smejijo. Ti kot igralec pač moraš ostati zvest temu, kar počneš, da ne greš potem v neko glumatarjenje ... v osnovi pa ja, smeh je zagotovo neka vzpodbuda.
To predstavo igramo tudi za mlajšo publiko in opažam, da – pri mojih replikah niti ne toliko kot pri soigralčevih, ki ima bolj provokativen tekst – tudi kdaj kaj rečejo, komentirajo, ampak mislim, da se Andrej Murenc zelo dobro znajde v takšnih situacijah.

Ali je predstava namenjena izključno mlajšim?

V bistvu ne. Mi smo to predstavo igrali tudi za večerne abonmaje. V Celju pa je ogromno šol, ki obiskujejo naše gledališče, in ta predstava je taka, da je mladim razumljiva, všeč jim je, primerna je njihovim letom, primerno se odzivajo ...  Moram priznati, da me je zelo presenetil odziv pri odraslih ... ljudje se očitno spomnijo za nazaj, kako je bilo, ko so bili mlajši. In morda se smejejo na različnih koncih kot mladina, v bistvu pa reakcije mlajših in odraslih niti niso tako daleč narazen. Nekje v svojem bistvu pač ostajamo isti ...

Amy ni tipizirana, gre za lik, ki se skozi predstavo razvija. Na kak način ste gradili to vlogo?

Moram reči, da mi je bilo na začetku kar malo težko, saj je tak način življenja pri meni že zelo daleč nazaj. Ampak je pa res, da poznam ogromno punc, ki so se razšle s fantom ali pa še niso našle partnerja, so pa že v letih, ko jim ni več samo do prijateljev in zabave. Tekom kreiranja vloge poskušaš najti podobne situacije v svojem življenju, razmišljaš tudi, kakšne vrste ženska je to, če poznaš koga podobnega ... in potem ugotoviš, da ja, da je kar nekaj takih punc. In ravno zaradi tega, ker ta lik ni tipiziran, je tako, da se lahko skoraj vsak identificira z njim. Nekomu gre zgodba v življenju tako, nekomu drugače, in zdi se mi, da se tudi tisti, ki so v zvezah, lahko znajdejo v podobnih situacijah in se lahko prepoznajo v njenih nerodnostih, nesamozavesti, sanjarjenjih ... »Nihče me nima tako rad, kot si jaz želim, da bi me imel,« reče Amy.  

Torej del odraščanja pomeni sprijaznjenje s svetom, takšnim, kot je, in ne pričakovati preveč?

Bom rekla, da so v življenju eni pač večji umetniki kot drugi. Neka hrepenenja, neke želje, to imamo in potrebujemo vsi. Če pa vztrajaš pri nekih željah, ki si jih imel pri šestnajstih, ne moreš živeti v sedanjosti, in gotovo je to del odraščanja. Seveda je pa potem odvisno od posameznika, kako to sprejme. Če ostajaš nekje zadaj, ne moreš živeti danes, to je dejstvo. Onadva, Tom in Amy, podaljšujeta svojo adolescenco, kar se trenutno res dogaja. Punce na primer študirajo, so ambicioznejše in kar naenkrat se znajdejo sredi tridesetih, in potem nekaj bi, zagotovo pa vedo, česa ne bi, tudi izbire je manj, zato je to takrat še veliko težje.

V čem je tekst aktualen v našem prostoru?

Tekst je sicer škotski, jaz sem ga tudi brala v izvirniku in moram reči, da je naša verzija precej spremenjena, milejša. Škoti uporabljajo veliko več vulgarizmov, zagotovo se v načinu komunikacije zelo razlikujemo. To besedilo naj bi bilo odraz njihovih japijev, a ko jih prikažeš v njihovi intimi, vidiš, da so reveži. Ideja režiserja Andreja Jusa je bila v osnovi to, da najdemo nek nevtralen jezik in s tem tekst približamo naši publiki. Če bi se na primer odločili za nek sleng ali pa narečje, bi predstava zagotovo bila drugačna. Režiser je resnično skozi ves projekt vztrajal in mislim, da ima res dober čut za to, da smo predstavo delali čim bolj »človeško«, realno, čim bolj preneseno v naš prostor. Da iztopajo intimne zgodbe, ki so intimne zgodbe vseh ljudi, na vseh koncih sveta.

Nekje sem zasledila, da je avtor drame D. C. Jackson prišel na premiero ...

Ja, on je res krasen fant. Zelo je bil vesel, da se je uprizoril njegov tekst. Ne spomnim se dejansko, kdaj bi se kdo tako zahvaljeval, ker je bil uprizorjen njegov tekst. Bil je presrečen ...

Kaj se vam zdi v besedilu smešno, kaj proizvaja komične učinke? Kako jih nadgrajuje sama uprizoritev?

Ravno obrati na publiko in potem nazaj v situacijo, ko v bistvu sebe deliš s publiko, v igri pa blefiraš. Pa tudi nerodnosti, ki se dogajajo v razumevanju drug z drugim. Konec koncev že v osnovi, da dva pri tridesetih, z zagotovljeno službo, kariero še zmeraj bluzita in sanjarita. Na koncu se tako izkaže, ko sta soočena z idealiziranimi podobami svojih ljubezni, da to nima več nobene povezave z realnostjo, v kateri živita. Kar se mi je zdelo tudi izredno zanimivo, je, da ljudje po predstavi govorijo, kako smo mladi. Iskreno rečeno, od naše ekipe, razen Blaža Setnikarja, ni nihče več mlad, in to se mi zdi zanimiv dosežek. To je bilo tudi delo celotne ekipe, da ohranimo mladost, da prikažemo neko povsem drugačno energijo na odru.

Naj se vrnem k mladim in gledališču. V koliki meri se vam zdi gledališče potrebno za mlade, ob poplavi virtualnih svetov?

Mislim, da je, vsekakor, zelo ... tudi jaz rada gledam filme in televizijo, ampak gledališče ima povsem drug čar. Če nekaj časa ne grem v gledališče, gledat predstave, ne samo delati, čutim en velik manjko. Mislim torej, da se pri mladih ne sme obupati in reči, saj imajo televizijo. Taka predstava, kot je Moje bivše, moji bivši, gotovo prispeva k temu, da bodo mladi naslednjič šli v gledališče gledat kaj zahtevnejšega in pa da bodo stvari tudi bolje razumeli. Včasih se otroke in mladino podcenjuje in se jim ponudi kaj takega, kar res vidijo po televiziji. in potem res ne vidijo potrebe, da bi hodili v gledališče.

Sami ste se že kot mlada igralka zaposlili v SLG Celje. Kakšna je bila vaša izkušnja, ko mlada igralka vstopi v neko že utečeno ekipo?

Po končani akademiji so iskali igralce v Celju in odločila sem se, da se zaposlim. Zdelo se mi je prav, da kot mlada igralka čim več igram in še zdaj verjamem, da je to najboljša šola. Res je, da ko sem prišla v Celje, je bil takratni ansambel precej drugačen. Morda sem se na začetku težko vklopila, saj sem prišla iz letnika Borisa Cavazze, kjer smo bili zelo povezani med sabo, in sem pogrešala prijateljsko druženje in ustvarjanje. Počasi pa so začeli prihajati igralci moje generacije, sploh potem, ko je Tina Kosi prevzela umetniško vodstvo. Najpomembneje pa se mi zdi, da se imaš možnost razvijati kot igralec in celjsko gledališče mi je skozi najrazličnejše vloge in obdobja to omogočalo in mi še danes.
 
Katere vloge pa so vam posebej ostale v spominu, ali radi igrate v kakšnem specifičnem žanru ...

Kot redno zaposlen igralec nimaš kaj dosti besede pri izbiri vlog. Moraš vzljubiti to, kar delaš, kar dobiš. Mene zanima vse, in zelo se mi zdi pomembno, da kot igralec delaš veliko različnih stvari, tako žanrsko, različne stile in tudi z različnimi režiserji. Za vsakega igralca je občasno zdravo, da igra manjšo vlogo. Če igraš glavno vlogo, do predstave čutiš veliko odgovornost in takrat si ne moreš privoščiti preveč eksperimentiranja. Pri manjših vlogah pa lahko greš nekam ven iz svojega varnega območja, premikaš svoje meje, in potem se to pozna tudi naslednjič, ko delaš nekaj bolj konkretnega. Seveda pa je v igralčevi naravi, da verjame, in prav je tako, da bi on ali ona lahko najbolje odigral, odigrala vse največje in najpomembnejše vloge. Jaz tudi nisem izjema. 

Zanimive vloge, ki sem jih igrala in se jih ta hip spomnim, so: Natalija v Čehovem Jaz vas ljubim, Angustias v Hiši Bernarde Alba, Anita v Trikoju, Helena v Jesenski sonati, Frederike v Parazitih, Tess v Samici človeške vrste, Helena v Senu kresne noči ... 

Živite v Ljubljani, torej se vsak dan vozite na vaje in predstave ... to je najbrž naporno ...

Je zelo ... ampak če veš, za kaj greš, če delaš to, kar te veseli, sploh ni problem. Drugače pa je malo težje vstati ... Odvisno od projekta, vloge, ekipe ..., Ko imaš enkrat družino, otroka, ti je pomembna vsaka ura ... moram povedati, da brez moje mame, ki se vozi po službi iz Kamnika v Ljubljano pazit Natana, res ne vem, kako bi zmogla, saj je tudi moj partner Rok Vihar zelo zaposlen ... in seveda so tu tudi njegovi starši, ki nama ves čas stojijo ob strani ...

Dnevi komedije, Barbara Medvešček

Povezani dogodki

Brina Klampfer, SiGledal, 10. 3. 2012
Z Vasilijo Fišer Proti severnemu vetru
Brina Klampfer, SiGledal, 17. 3. 2012
Iztok Mlakar – od rime do rime ...
Brina Klampfer, SiGledal, 15. 11. 2011
Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca ...