Vsestranska lutkovna ustvarjalka Alenka Pirjevec letos praznuje 80. rojstni dan. Ob jubileju je svoje lutke podarila Slovenskemu gledališkemu inštitutu – Gledališkemu muzeju. Razstava Alenka dela lutke, ki predstavlja pomemben del ustvarjanja Alenke Pirjevec, se osredotoča na njene avtorske projekte pa tudi na uprizoritve, za katere je izdelala lutke. Razstava sledi njenemu ustvarjanju od leta 1994, ko so v Cankarjevem Pohujšanju prvič na slovenskem odru zaživele lutke v njeni izdelavi, do leta 2017, ko je s predstavo Prva ljubezen v ŠKUC gledališču zaokrožila svojo lutkovno kariero.

Alenka Pirjevec je več kot štiri desetletja delovala kot vsestranska gledališka ustvarjalka – v svojem bogatem in raznovrstnem ustvarjalnem opusu se je dokazala kot dramska igralka in animatorka lutk (nastopila je v več kot 70 lutkovnih uprizoritvah), kot režiserka, dramaturginja, avtorica celostne podobe uprizoritve, scenografka, snovalka in izdelovalka lutk ter kot mentorica in prevajalka, dve sezoni je bila umetniška vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana. Delovala je tudi v mednarodnem prostoru – bila je predsednica UNIMA (International Union of the Marionette) Slovenija, s svojimi uprizoritvami je veliko nastopala po Evropi, dvakrat pa je slovensko lutkarstvo z uprizoritvami in delavnicami predstavila tudi na turneji po Japonski. Za svoje ustvarjanje je prejela več nagrad.

Leta 1945 rojena Pirjevec je na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo na oddelku za igro dokončala tri letnike, nato pa prestopila na gledališko akademijo v Beogradu in zaključila četrti letnik. Več kot štiri desetletja je delovala kot vsestranska gledališka ustvarjalka – dokazala se je kot dramska igralka, animatorka lutk, režiserka, dramaturginja, avtorica celostne podobe uprizoritve, scenografka, snovalka in izdelovalka lutk ter kot mentorica in prevajalka. 

Po vrnitvi v Slovenijo se je kot igralka-animatorka leta 1975 zaposlila v Lutkovnem gledališču Ljubljana (LGL), kjer je prvič nastopila v naslovni vlogi – bila je Teta Magda v Hiši tete Barbare Svetlane Makarovič. Kmalu po zaposlitvi se je pričela izpopolnjevati v lutkovni animaciji v treh poglavitnih lutkovnih tehnikah, kamor sodijo ročna lutka, javanka in marioneta.

Med njene najpomembnejše avtorske projekte sodijo lutkovni dogodek Ptič – glasnik miru ter uprizoritve Nekoč je bil kos lesa, Hopa hop! in Perikles, zasnovana po istoimenskem delu Williama Shakespeara, Krst pri Savici Franceta Prešerna in Prva ljubezen Braneta Mozetiča. Za svoje delo je prejela več nagrad, med njimi nagrado za likovno zasnovo in realizacijo lutk v predstavi Perikles na slovenskem lutkovnem bienalu Klemenčičevi dnevi v Novem mestu leta 1999 in priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije za leto 2000 za predstavo Premene.

Pirjevec je kot interpretka ter celostna ustvarjalka s svojo ustvarjalno radovednostjo in kontinuiranim raziskovanjem lutkovnega medija veliko pripomogla ne le k umetniški rasti LGL kot umetniška vodja, temveč tudi k razvoju lutkovne umetnosti na Slovenskem.

Lutke so neločljiv del njenega življenja, nje same, njene biti. V svoji magistrski nalogi Nevidni prostor med igralcem in lutko – kot umetnica, polna energije in ustvarjalne radovednosti, se je magistrskega študija lotila leta 1999, pri svojih 54 letih – je v poglavju o metodologiji dela z lutko zapisala: »Če igralec s svojim dihanjem lutko oživi, ji /…/ daje svoj izraz, vsa svoja čustva in misli, ne glede na to, ali je pri tem vključeno besedilo ali pa to počne brez besed, zgolj z gibanjem. Ko se bo po tem principu dalj časa ukvarjal z lutko, bo njegova naslednja ugotovitev ta, da sta on in lutka postala vsebinska celota, ne glede na oddaljenost lutke od igralca. Napočil je trenutek, ko se igralec poistoveti z lutko, jo privzame kot del sebe, vendar zdaj ne več samo fizično, pač pa tudi psihično in emocionalno. To je tudi faza, ko igralec lutko vzljubi, se ji odpre in preda.«

Med številnimi dovršenimi igralskimi in/ali animatorskimi kreacijami Alenke Pirjevec v Lutkovnem gledališču Ljubljana se je mlajšim in starejšim gledalcem še zlasti priljubila z interpretacijo nagajivih, navihanih in iznajdljivih karakterjev, v svojih odrskih kreacijah je pogosto izkazala dar za komičnost in razgiban odrski ritem. Po drugi strani je pokazala talent za oblikovanje poetičnih, subtilnih odrskih figur. Kot igralka se je znala postaviti v ozadje, dati glavno besedo lutki, se z njo povsem poistovetiti. Kritiki so večkrat poudarili tudi njeno požrtvovalnost, občutek za usklajeno ansambelsko igro in »obvladano kulturo gibanja«. 

Avtorica razstave je mag. Tea Rogelj, za digitalizacijo, grafično in tehnično oblikovanje pa je poskrbel Andrej Ovsec. Izbor odlomkov in vsebinsko pripravo AV gradiva je izvedla Ana Perne. Za montažo je poskrbel David Verlič iz Kluba Zagon. Pedagoške in andragoške programe so pripravili mag. Sandra Jenko, mag. Alenka Pirjevec in mag. Tea Rogelj. Pri pripravi razstave je sodeloval tudi strokovni sodelavec mag. Primož Jesenko. Za prevode v angleški jezik je poskrbel Jaka Andrej Vojevec, za lektoriranje angleškega prevoda pa Jana Renée Wilcoxen. Lektor slovenskega besedila je Andraž Polončič Ruparčič.