Kot je na novinarski konferenci povedala ravnateljica SNG Drama Ljubljana Vesna Jurca Tadel, pomeni Ameriški sen nekakšen uvod v obred poslavljanja od prostora Mele Drame. Na Slovenskem je bila igra prvič in tudi edinkrat uprizorjena leta 1963 na Komornem odru ljubljanske Drame v režiji Žarka Petana, v slovenski gledališki zgodovini pa je ta dogodek pomenil vsebinski in strukturni zametek Male Drame. To po njenih besedah ni edini razlog za izbor Albeejeve igre. Kot je poudarila, nas ta danes nagovarja popolnoma drugače, kot je nagovarjala občinstvo leta 1963 v takratnem komunističnem okolju. Da pa bi lahko 60 let po nastanku besedilo spregovorilo z dovoljšnjo ostrino, je bilo potrebno poskrbeti za nov prevod, ki so ga zaupali Zdravku Duši.
Po besedah dramaturginje Diane Koloini je Ameriški sen eno prvih Albeejevih del, nastalo je dve leti pred njegovo najbolj slavno igro Kdo se boji Virginie Woolf?. Veliko motivov iz slednje je prisotnih že v tej igri, ki pa je zelo drugačna in je zaznamovana z absurdom. Z ideologijo, ki vsakemu posamezniku obljublja možnost doseči uspeh in srečo, so se sicer ukvarjali in jo razgrajevali že mnogi dramatiki in literati pred Albeejeem, sam pa se je tega lotil na zelo svojski način.
Albee se v svoji igri ne ukvarja s kapitalizmom ali ameriškim imperializmom in tudi ne z osnovnim pojmom ameriškega sna - kariernim uspehom, ampak z zasebnim, saj ostaja znotraj družine, v čemer pa odzvanja obsesije celotne družbe. Tega se je lotil s postopki dramatike, ki je bila takrat v vzponu, z absurdom, izkazalo pa se je, da ta postopek danes lahko deluje zelo živo, da ga lahko po eni strani sprejemamo kot popolnoma kredibilnega in po drugi strani kot možnost za igro.
Igor Pison je povedal, da je tokrat k besedilu pristopil drugače, kot je sicer zanj običajno. Njegova roka je, kot je dejal "včasih zelo hitra v rezanju, krajšanju", v tem primeru pa je uvidel, da Albeejevo besedilo "popolnoma nagovarja naš čas". Poleg tega ima neko gostoto in v njem na vajah vedno znova odkrijejo še kaj novega. Opozoril je tudi, da ima vsaka generacija svojo konotacijo, kaj je to ameriški sen.
Igralka Polona Juh, ki igra v vlogi mame, je menila, da je igra, ki je bila napisana v dobi socializma, v današnjem času kapitalizma zelo aktualna v smislu tega, da je "našla človeka, ki se je znašel v deziluziji zahodnjaške kulture, katere imperativ je fascinacija z osebnim uspehom in skrajno individualnostjo". V igri se prepleta veliko nivojev; Albee sam je rekel, da je njegovo besedilo napad na družbo, ki je zamenjala resnične vrednote za umetne, kar po njenem mnenju zelo insinuira današnji čas.
Svoj lik mame je opisala kot metaforo za celotno družbo - samozadostno, kruto, nesramno, predvsem pa izpraznjeno, kar se širi tudi skozi vse dialoge, ko je banalnost privedena do skrajnosti in vseenost, pasivnost in brezobzirnost pripeljejo onkraj skozi besede do humorja. Uprizoritev je po njenih besedah "eksistencialna absurdna drama, saj se neposredno dotika današnjega človeka, pa čeprav na nivoju onkraj".
Marko Mandić igra očija. Kot je med drugim povedal, ga je v procesu postavljanja predstave na oder veselilo "igranje z igrivostjo, ki jo je ponudil Pison".
V predstavi igrajo še Maja Sever, Petra Govc in Maks Dakskobler (k. g.). Lektorica je Tatjana Stanič, za sceno in kostume je poskrbela Anneliese Neudecker, za izbor glasbe Pison, oblikovalec svetlobe je Dani Žorž.