Vinterbergova pripoved razkriva skrito agonijo navidezno popolne, kapitalistično močne in vplivne družine. Družinski umik, ki hitro postane zlovešč, na trenutke celo nadrealističen, kjer se enotnost nenehno cepi in znova sestavlja v raznovrstna zavezništva, zaznamuje živčna tesnoba. Prekrivanje lažnivosti in mimikrije, ki se pretakata po družbenih odnosih, se v dramskem delu Praznovanje usmerjata v intimne odnose razširjene družine. Ustroj pokvarjene meščanske družine, ki se skriva za ustaljenimi družbenimi formami, se razbija s srhljivimi dimenzijami eksplicitne, grozljive tematike spolnih zlorab najšibkejših. Čeprav je dramaturgija organizirana okoli centralne pereče teme, ki spolno zlorabo otrok raziskuje skozi perspektivo incesta (oče, ki je brezsramno zlorabljal najmlajša otroka, dvojčka Christiana in pokojno dvojčico Lindo), tudi goreče problematizira prepričljiv in prepoznaven rasizem do hčerinega temnopoltega partnerja Gbatokaija. Hermetično meščanstvo, ki ga je tudi v našem prostoru in času z vzpenjajočim se tehnofevdalizom kot posledico gorečega kapitalizma vedno več, ustvarja brezno med tistimi, ki so na dnu margine družbe, ter tistimi, ki bivajo na bleščečem vrhu in podpihujejo negativizme izpraznjenosti s primanjkljajem ali popolno odsotnostjo družbenega in intimnega sočutja.

Thomas Vinterberg in Mogens Rukov sta dramsko delo napisala po filmu Festen ter navedene teme in motive prevedla v dramsko obliko, ki izhaja iz filmske, pod vplivom pravil Dogme 95. Sama filmska doktrina nasprotuje estetski prevladi ameriškega filma, ki glorificira estetsko prevlado šova, kiča in plastične realnosti. Dramaturgija hollywoodskih filmov večkrat sledi zahodnjaškim pravilom družbenih konstrukcij, ki odsevajo duh časa: glorificiranje patriarhalnega sistema, nezavedni mačizem, opevanje ameriškega sna, srečnega konca in izničevanje problemov. Filmi, posneti po pravilih Dogme 95 so v realnost utopljeni brez meščanske romantike, ki se večkrat kot v vsebino filma zavleče v samo formo. Pravila tega filmskega manifesta namerno koketirajo z rušenjem zahodnjaških filmskih pravil. V praksi se odražajo kot odsotnost umetne razsvetljave, glasbe na zvočnem posnetku, vozičkov za kamere ali žerjavov … Kamera ni nikjer drugje kot v snemalčevih rokah, zato lahko avtor organsko dokumentira, potopljen v agresivno avtentičnost realnosti.

V besedilu ne spremljamo samo perečih intimnih problemov meščanske družine, ki se nanašajo na razmerje kapitala, ali tistih ljubezenske narave, ampak prepletene brezčasne družbene probleme. Avtorji spretno razbijejo navidezno bleščičasto steno družine v popolnem letnem dvorcu z grozljivo problematiko spolnih prestopkov in rasizma, vse to pa zaobjamejo z gluhostjo družine, ki se na kričeče medklice odzove spontano gluho. Visoka meščanska družba, ki svoje rigorozne navade in pravila prenaša v sfero intimnosti družine, “gnilega” posameznika ne zmore sprejeti. Postaja gluha in slepa za odločne bojne klice gnilega sadeža, ki bi rad opozoril na grozote za zaprtimi vrati. Takšna konstelacija sil svoje potomce vzgaja v zaprte posameznike z masko na obrazu, ki si jo nadenejo že v ranem otroštvu. Najvišja instanca so nenapisana pravila delovanja in obnašanja, razmerja moči in prepričanja, ki so daleč od človeškosti, empatije in solidarnosti. Christian je gnil sadež, razkriva grozljivo plat svojega očeta, popolnega vodje, razodeva se na dogodku, kjer mora biti vse popolno in pravilno. Helene postane marginalka s temnopoltim partnerjem, posredna žrtev nestrpnih opazk. Linda se z grozotami ni mogla soočiti in je storila samomor. Čeprav četrti potomec Michael deluje kot popoln naslednik meščanske ideologije, ga za zidovi mučijo alkoholizem, razuzdanost in neobvladljiva jeza. Njihovi predniki svojega dela očitno niso opravili in so svoje potomce pustili plavati med meščansko sprejemljivimi pravili in svobodo, ki pa si je zaradi svojega položaja ne znajo ali ne zmorejo vzeti. So posamezniki, ki brezciljno tavajo po puščavi premožne anksioznosti, popolnoma nezmožni, da bi se osvobodili in zaživeli po svoje.

Čeprav naj bi družba danes postala bolj odprta za razprave o težavah z duševnim zdravjem, je Praznovanje še vedno delo, ki odpira čeljusti in šokira. Javno obračunavanje mladeniča z lastno travmo zareže v samo tkivo bele zahodne kulture, kjer je moč zasnovana na ohranjanju videza. Dramatizacija čustvene bolečine, kvarjenje nedolžnosti, omejitve družinske dediščine in dušenje domačnosti v Praznovanju na ta način postavljajo v ospredje lastno izumetničenost. Melodrama s svojo nagnjenostjo k čustvenemu razkritju nudi priložnost, da potisne gledalce v kraljestvo resničnega nelagodja in jih spremeni v gledalce najhujšega družinskega srečanja na svetu. Za nameček pa se podpiše še z nadnaravno prepričljivo meščansko obveznostjo, da se skozi vse to le nasmehne.

Povezava: PDF gledališkega lista