Priročnik za boljše vsakdanje življenje doma
Velika prodajna veriga instant pohištva Ikea se je pred kratkim odprla tudi v Ljubljani. Z dostopnimi cenami že več desetletji omogoča “estetiko domovanja” tudi za tiste ne tako zelo premožne prebivalce Evrope in drugih privilegiranih držav - kolikor mi je znano, Ikea še ni prišla v države tretjega sveta. Ikea se širi kot virus in z nesramno hitrostjo postavlja svoje rumeno-modre kubuse, ki obljubljajo toplino, stil, ugodje, udobje, družino, ljubezen in tako prodajajo prepričanje, da si lahko delček te “svobode” in “stila” vzamemo domov. Ničkolikokrat se potem zgodi, da veliko izdelkov, ki smo jih težko “pritovorili” v majhnem osebnem avtomobilu v svoje malo stanovanje, sploh ne najde svojega mesta in jih lahko, še zmeraj varno zavite v plastični ovoj, pospravimo v klet v upanju, da bodo ugledali boljše čase.
Ko govorim o boljših časih, mislim na tiste čase, ko bodo naša stanovanja spet na široko odprta in ne bodo ostala zamračena kot vojni bunkerji, kjer se vsi nivoji osebnega življenja zlivajo pod odeje in se na posteljnini mešajo prenosniki z odprtimi zoom sestanki, knjige, čista oblačila, ki čakajo na likanje, uvelo rezano cvetje - ker se je spet vse zaprlo in ga ni kje kupiti, prazne embalaže na novo kupljenih nogavic, ki so bile kupljene impulzivno v strahu, da bo treba spet nositi samo kavbojke in hlače, krila pa bodo žalovala v omari. Predvsem pa žalostno in osamljeno ležijo stare vstopnice, ki so polne spominov, vtisov, akcij in reakcij na odrskih deskah. Ja, Ikea zaradi epidemioloških zahtev in ogromnega zanimanja nudi rezervacije in “karte” v obliki QR-kode, da lahko obiskovalci in obiskovalke vstopijo ter si priborijo delček oblikovalskega instant vonja. Ja, tudi mnoga gledališča se trudijo in ustvarjalci se trudimo, da bi ponudili predstave in performanse v obliki streama ali posnetkov, da bi vsaj delček gledališke izkušnje pripeljali v domove, da bi vrhunske umetniške izdelke predstavili in olajšali monotono vsakodnevnico - čeprav morda vse skupaj deluje “instant”, se za takšnimi podvigi skrivajo ure in ure še dodatnega dela, ki so nujno potrebne ob spoju enega in drugega medija, ki se nato prikrade na domači ekran kot gesamtkunstwerk. Predstave imajo tako kratek čas trajanja in po prvem ali drugem snemanju ostajajo le še v obliki posnetka.
Mene pa predvsem zanima, kdaj se bomo spet lahko obrnili in se začeli ukvarjati s trajnostjo? Kdaj bodo gledališke deske spet zadišale, kdaj bodo glasno škripale in prekrite z različnimi kostumografsko-scenografskimi plastmi šibile svoje deščice v deskah? Bodo redefinicije zares potrebne, tiste, ki se jih vsi tako otepamo in se jih bojimo? Ali pa bodo prinesle vulkansko erupcijo novih načinov uprizarjanja in s tem odpirale vrata tudi mlajši generaciji, ki je velikokrat neustrašna v odkrivanju novega in pospravljanju starega? Če si bom v naslednjih nekaj letih lahko vsaj malo odgovorila na katerega koli od teh vprašanj, bom napisala še en zapis, le da ga bom naslovila malo drugače - priročnik za boljše vsakdanje življenje … V GLEDALIŠČU!