A sem v Güllnu?

Zdaj še potniški vlaki ne ustavljajo več

»Obisk stare gospe je zgodba, ki se dogaja v malem mestu nekje v srednji Evropi; napisal jo je nekdo, ki se zagotovo ne distancira od teh ljudi in ki ni trdno prepričan, da bi sam ravnal drugače,« je Dürenmattova oznaka njegove prve odrske uspešnice. Tragična komedija Obisk stare gospe je po avtorjevih besedah nastala iz finančne nuje. Ko je namreč leta 1955 žena po operaciji dolgo okrevala v bernski bolnišnici, je Dürrenmatt dnevno z vlakom prihajal na obisk iz Neuchâtela v Bern. Zaradi skrbi za družino je trpela njegova literarna produkcija, nabirali so se dolgovi, zato se je odločil za najdonosnejšo literarno zvrst – dramatiko. »Stare gospe ne bi nikoli napisal, če mi ne bi padla na pamet primerna odrska ideja. Ta ni v spremembi gorske vasi v mestece, temveč v okoliščini, da tudi brzovlaki na progi Bern – Neuchâtel ustavljajo v Insu in Kerzersu, tako da si prisiljen opazovati stare brezupne postaje, nestrpen zaradi prekinitve, četudi ta traja le minuto ali dve; minute, ki so se mi obrestovale, saj sem prav zaradi njih zasnoval prvi prizor,« je o predelavi nedokončanega romana Lunin mrk (Mondfinsternis) kasneje zapisal avtor. Milijonar Walt Lotcher iz romana je v tragikomediji postal Claire Zachanassian in nastal je Obisk stare gospe.

Ne potrebujem medijev

Po krstni uprizoritvi 29. januarja 1959 v Zürichu je Obisk stare gospe čez noč postal uspešnica. Tragikomedija, nastala iz trenutne finančne stiske, je avtorju zagotovila soliden finančni priliv za preživetje družine in ga doživljenjsko osvobodila pritiskov literarnega trga, tako da je lahko pisal zgolj v skladu s svojimi literarnimi nagibi. Z Obiskom stare gospe je narasla avtorjeva prepoznavnost, z njo pa so se vrstile nagrade in priznanja. V svoji kritični maniri je bil prav zaradi tako velikega uspeha Dürrenmatt prepričan, da je Obisk stare gospe eno njegovih slabših del. S tem mnenjem je bil verjetno zelo osamljen, saj naj bi po pariški premieri Obiska stare gospe sodobnik Ionesco Dürrenmattu priznal, da bi nehal pisati, če bi se mu posrečilo napisati tako genialno delo, ki bi ga hkrati tudi finančno preskrbelo.

Milijoni – to je pravilen pogled na zadevo

Obisk stare gospe je neverjetno hitro osvajal svetovne odre in bil že 1958 krstno uprizorjen tudi v ljubljanski Drami, dve leti kasneje še v Mariboru. Do danes je Obisk stare gospe doživel vsaj deset filmskih ter verjetno najmanj še toliko televizijskih adaptacij. Najbolj znana je koprodukcija z Ingrid Bergman in Anthonyjem Quinom v glavnih vlogah, ki so jo posneli leta 1964, dve filmski različici so posneli v Rusiji, leta 1992 je po zgodbi stare dame nastal film v Senegalu, vsebinske vzporednice so tudi v filmu Dogville Larsa von Trierja. Leta 1971 je Dürrenmatt napisal libreto za opero, redno pa je obiskoval tudi premiere te svoje uspešnice po vsem svetu. Delo je prevedeno v več ko 40 jezikov in se izvaja na odrih po vsem svetu. Avtorju najljubša je bila adaptacija v bernsko narečje, leta 1972 uprizorjena v ljubiteljskem gledališču v Emmentallu. Televizijski posnetek te uprizoritve si je zaželel ob praznovanju svoje sedemdesetletnice. Posnetek pa se je žal predvajal na dan njegove smrti, saj je Friedrich Dürrenmatt umrl 14. decembra 1990 za posledicami srčnega infarkta, slab mesec pred svojim 70. rojstnim dnem.

Dobrodošla, Klarica Wäscher

Claire Zachanassian, rojena Klara Wäscher, v mladosti revna in lepa, zaljubljena, noseča in izdana, prisiljena za preživetje opravljati najstarejši poklic, pri čemer sreča prvega od vrste mož, ki ji zapuščajo svoje premoženje, se vrne v rojstno mesto Güllen kot večkratna milijarderka, po besedah someščanov kratkomalo kot najbogatejša ženska na svetu. Če je Klarica v širnem svetu prišla do bajnega bogastva, je Güllen v globoki recesiji, tovarne so ustavile obratovanje, brezposelnost je velika, brezizhodnost dokončna. Gospa ponudi svojemu rojstnemu mestu za oživitev konjunkture bajno vsoto denarja – milijardo. Žal ima donacija naravnost »poganski« pogoj – uboj Alfreda Illa, milijarderkinega mladostnega ljubimca. Krsta zanj je že ob prihodu v milijarderkini prtljagi, na Capriju pa mavzolej s pogledom na temnomodro sredozemsko morje.

Milijarda za en umor – konjunktura Güllna za eno truplo

Če sprva vse mesto enotno zavrne nezaslišano ponudbo in je vztrajanje maščevalne bogatašinje obsojeno na propad, pa se kmalu začne kazati šibka morala obubožanih meščanov. Claire Zachanassian je kot sodobna boginja maščevanja sprožila natančno preračunan mehanizem. Mesto je podvrgla »enemu največjih socialnih eksperimentov naše dobe« in čaka na predvideni rezultat. In Güllenci je ne razočarajo, saj kmalu začnejo zapravljati obljubljeni denar, pozabljajoč na pogoj te donacije. Pri tem početju Güllenci ne govorijo o denarju, zgolj o pravičnosti. Razkrinkanje lažnivega pojma pravičnosti je pravzaprav prava vsebine te tragikomedije. »Ljudje smo zveri z nastavki človečnosti,« je bil prepričan avtor. Razkrije se krutost in nesmiselnost gospodarskega napredka, utemeljenega z množično potrošnjo in nezmožnostjo preseganja človeške narave s socialnimi, etičnimi in moralnimi mehanizmi.

Antična veličina

Izdajalec in pridanič Alfred Ill, ki je v svoji zreli dobi postal spoštovan meščan, prevzame odgovornost za svoj mladostni zločin ter tako edini ohrani na začetku tako izpostavljeno moralno držo. Iz glavnega krivca, »pizduna«, dejansko preraste v »pokončnega Güllenca«, tragičnega junaka Obiska. Svojim someščanom se maščuje zgolj tako, da jih prisili v umor in jih tako naredi za morilce. Claire Zachanassian pa v svoji absolutni moči le še utrdi podobo boginje usode oziroma antične junakinje maščevanja. V Güllnu se tako na pervertiran način obudi antična veličina – s žrtvovanjem življenja posameznika v korist skupnosti. Skupni zločin je podprt s strani uradnih instanc – župan da ukaz, župnik blagoslov, celotno mesto svoj enoglasni pristanek in v takih razmerah umor pravzaprav ni več zločin. Gre za poravnavo krivice, krivec je s priznanjem krivde sprejel nase žrtev v skupno dobro in skupnost je tako upravičena do blagostanja.

Človečnost … je bila ustvarjena za borzo

Obisk stare gospe je klic k človečnosti, k poravnavi krivic. Definicijo ali oris človečnosti in pravičnosti je Dürrenmatt izpeljeval iz Schopenhauerjeve filozofije, kjer sta med ključnimi vzgibi človeške narave na eni strani egoizem, ki deluje v smeri lastnega ugodja, in zloba, ki deluje v smeri tujega trpljenja. Sočutje, ki deluje za ugodje drugih, je pravzaprav bolj izjema kot pravilo. Po Dürrenmattu iz tega sledi, da je pravičnost fikcija, izmislek možganov, parola, abstrakcija in kot taka ne obstaja. Pravičnost kot fikcija oziroma izmislek je avtorja zaposlovala vse življenje, obdeloval jo je v prozi (romani Zapisano je, Sodnik in njegov rabelj, Sum, Okvara, Justica), dramah (Obisk stare gospe, Frank V., Angel pride v Babilon), v predavanjih in esejih (Pošasten govor o pravici in zakonu, Švica – zapor, govor o Vaclavu Havelu, …). Čeprav natančno analizira družbene in psihološke mehanizme, s katerimi se dobri nameni vedno znova sprevržejo v svoje nasprotje, ga pri brodenju po teminah človeške narave vodi vera v svobodno voljo. »Ja, verjamem tudi v svobodno voljo. Verjamem tako v to, da je človek determiniran, kot tudi, da je preveč kompleksno bitje, da bi bil zgolj determiniran. Torej verjamem, da je človek sposoben sprejemati odločitve. Verjamem, da je svobodna volja dana takrat, ko nastane zelo kompleksno bitje,« je pojasnjeval v enem zadnjih intervjujev.

Kaj je srh

Obisk stare gospe je v dramaturškem smislu študija ekonomičnosti. V dogajanju avtor dosledno sledi svoji trditvi, da je komično najstrašnejši obrat neke zgodbe. Pri tem se zdi, da je dosledno izpeljal Aristotelovo trditev: »Zato nastopajoče osebe ne delujejo z namenom, da bi prikazale takšen ali drugačen značaj; nasprotno, le v toku dejanja privzamejo tudi poteze svojega značaja.« Zgolj razvoj dogajanja karakterizira posamezne like in dogajanje dodaja dvojnost pomenu izgovorjenih stavkov. Zaostrovanje odnosov in proti koncu množična histerija prebivalcev mesta Güllen se kaže najprej v razkolu med izrečenim in mišljenim, na koncu pa kulminira v shizofreni situaciji skupinskega linča. Izgovorjeno je takrat popolnoma nasprotno izvedenemu. Le stara gospa vseskozi govori, kar misli, in izraža svoje zahteve jasno, neposredno, predvsem pa z ustrezno vehemenco. V zaostrenih razmerah je tudi edina, ki si ta luksuz lahko privošči.