200. ponovitev Županove Micke!

Davnega Januarja 1790 je Linhart v nekem svojem pismu zapisal: »Tvegal sem poskus sestaviti kranjsko veseloigro z imenom Županova Micka (po Rihterjevi Die Feldmuhle) in jo dal uprizoriti v tukajšnjem stanovskem gledališču. To je bil prvi poskus, odkar stanujejo Slovani na Kranjskem. Z veseljem sem gledal, kako se ti Slovani, ki jih že stoletja germanizirajo, še zmerom čutijo Slovane, s kakšnim entuziazmom visijo na svojem jeziku, na lastnih šegah, na svoji izvirnosti.«

Linhartova Županova Micka je bila namreč prvo uprizorjeno posvetno besedilo v slovenščini in kot tako postala takorekoč mitsko besedilo v zavesti Slovencev in v slovenski gledališki zgodovini ter temelj, na katerem stoji današnja slovenska dramatika. Predstavo je takrat pripravila amaterska skupina, ki je delovala v okviru Družbe prijateljev gledališča in v kateri je sodeloval tudi avtor sam kot šepetalec, premiera pa je bila 28. decembra 1789 v prostorih Stanovskega gledališča.

In prav ta temelj je po več kot dvesto letih želela preveriti Tauferjeva uprizoritev Županove Micke v Prešernovem gledališču v Kranju. Preveriti je želela ikonografijo slovenstva, saj smo se Slovenci prav skozi Micko in Matička in njuno nacionalno ikonografijo skozi stoletja neprestano identificirali in reflektirali. Po več kot dvestotih letih je uprizoritev poskusila odgovoriti na vprašanje slovenske identitete, znotraj katere se kaže tipičen značaj in specifika slovenskega naroda.

»Tauferjeva Micka je citat in komentar najbolj pogostega tipa uprizarjanja, to  nezahtevno  dramsko delo  pa je režija razgibala  s  pesmimi,  ki  so ljudske,  pa  vendar izbrane tako, da je med njihovo  siceršnjo, naivno  rabo,  in tisto v tej  uprizoritvi,  duhovito neskladje. Druga pomembna lastnost tokratne Županove Micke je ta, da se igra in norčuje iz regionalnih stereotipov; Gorenjska, hribovita slovenska pokrajina pod Alpami, slovi po celem kupu opravil in narodnih  noš, ki so v predstavi učinkovito pretirani, do  karikature, pa  vendar hkrati  v čudni in čisti  skladnosti  s  posodobljeno razumljeno  intenco predloge. Uprizoritev je v okolju, v katerem je  nastala, in katerega regionalne stereotipe  smeši,  uspešnica, prepričan  pa sem, da je njen izčiščen odrski jezik in igralska stilizacija razumljiva celemu svetu.«
(Matej Bogataj)