20. marec – svetovni dan gledališča za otroke in mlade

Poslanici pa so letos pripravili Yvette Hardie, predsednica mednarodnega združenja ASSITEJ, Malala Jusafzaj, dobitnica Nobelove nagrade za mir 2014 in Guila Clara Kessous, Unescova umetnica za mir.

***
Sem ena od srečnic … in če berete to poslanico, ste najbrž tudi vi eden/ena od njih …

Spominjam se, da sem s starši redno obiskovala gledališče že vse od svoje rane mladosti. Ogledala sem si prav vse – od predstav za otroke, muzikala, baleta, pantomime pa do resnih gledaliških uprizoritev. V spomin se mi je še posebej vtisnilo neko izjemno doživetje. Starši so me peljali na interaktivni gledališki dogodek, na katerem so se gledalci in igralci skupaj odpravili na literarno in figurativno popotovanje. Predstava je potekala na neki kmetiji v prečudoviti dolini, in vse do današnjih dni se spominjam vznemirjenja, ki sem ga takrat le s težavo obvladovala. Bila sem popolnoma vpletena v dogajanje, in medtem ko smo po poti doživljali različne nevarnosti, nas je povsem navduševala tudi zgodba, v kateri smo vsi igrali pomembno vlogo. Vse te zgodbe, v katere sem se bila sposobna popolnoma vživeti, so me globoko prevzele.

Kot šestletna deklica sem zelo jasno razumela sporočilo, da je gledališče vir silovitega preoblikovanja in poglobljenega občutenja skupnosti, v katerem pomen oblikujemo vsi skupaj.

Imela sem neverjetno srečo, da sem lahko vse od takrat uživala v nešteto gledaliških doživetjih v najrazličnejših delih sveta. Nekatera so utonila v pozabo, druga pa so pustila močan vtis. In vselej se zavem, da je tisto, kar iščem v resnici, trenutek alkimije, ki spremeni resničnost in v katerem se gledalci kot skupnost sočasno odpremo izkušnji in občutimo, da skupaj ustvarjamo pomen tistega, kar si ogledujemo.

A takšne sreče, žal, nima prav vsak otrok.

Letos v združenju ASSITEJ praznujemo 50-letnico obstoja. V zadnjih petdesetih letih smo prehodili dolgo pot, prispeli na mnoge celine in v dežele ter premostili številne jezikovne, družbene, gospodarske, verske, politične in osebne ovire, vse to pa z namenom, da bi srečo, o kateri govorimo, občutilo še več otrok v še več kotičkih našega planeta.

Pred nami je še vedno dolga pot. V zadnjih petdesetih letih se je za številne otroke po vsem svetu izboljšalo precej stvari, vendar pa nas čaka še veliko, veliko dela. Kot umetniki, ki se zavedamo moči preoblikovanja, ki jo ima v sebi umetnost, imamo pri delu v združenju ASSITEJ možnost, da spreminjamo stvari in še več otrokom zagotovimo čudovite trenutke silovite prevzetosti in povezanosti, ki se jih bodo vedno spominjali.

Ob praznovanju te zelo posebne 50-letnice se nam pridružite tudi v naši akciji »Danes peljite otroka v gledališče« in s tem omogočite, da bo vse več otrok doživelo globoko prebujenje ob srečanju z gledališčem.

Saj, navsezadnje, vse to v resnici sploh ne bi smelo biti povezano s srečo …

Yvette Hardie, predsednica mednarodnega združenja ASSITEJ

***
Jaz, Ti, Oni

Gledališče ima pomembno vlogo v otrokovem življenju že vse od njegovih rosnih let. Prav pri dramski umetnosti prvič prihajamo v stik z družbo zunaj naše osnovne družinske celice, in to s tako imenovano igro pretvarjanja, ki je zelo značilna za otroštvo. Prav igra pretvarjanja je najpomembnejša pri razvoju otrokove domišljije in mu pomaga, da si pričara sicer namišljeno, pa vendar bogato in vsestransko prihodnost v družbi drugih ljudi … V gledališču se namreč »jaz« »igram« ali »pretvarjam«, da je neko dogajanje resnično, in sicer tako, da si tudi drugi, torej »oni« oziroma gledalci lahko predstavljajo, da je to res. To pa nas pripelje tudi do »tebe«.

Jaz, ti, oni

Ta vez med »menoj« in »teboj« je na odru tako močna, da ustvari »nas« oziroma neki skrivnostni jezik. Vsekakor pa gre pri tem, ko v nekem gledališkem dejanju sodeluješ kot gledalec ali kot gledalec/igralec, kakor bi rekel veliki brazilski gledališčnik Augusto Boal, za nekakšno sprejemanje ali združitev s fantazijskim svetom, podobnim tistemu, ki ga živimo v otroštvu.

Otrok svoj svet spoznava skozi igro z resničnostjo. To pa zato, ker se lahko uči zgolj iz drobcenih trenutkov, iz izkušenj, saj se še ne zaveda vzorcev, pravil in dogem …

Jaz, ti, oni ...

Takrat pa se na odru, zato da bi se igral z »menoj«, pojavi nekdo drug, ki mu starši rečejo tisti »drugi«.

»Oni« morajo verjeti v Lepoto, morajo sanjati in se prestaviti iz resničnosti tistega, kar počne preostalo človeštvo. Ti »Oni« ne vodijo vojn, temveč si prizadevajo razumeti svet. »Oni« morajo sedeti v tišini, oslepljeni od bleščeče luči, ki jo ustvarjata »jaz« in »ti«, ki pa sta že sama po sebi v medsebojnem odnosu, tako popolno uravnovešena, da je zanju celo nasilje »neresnično«.

In to »posnemanje« in »navideznost« sta v resnici najboljši izobraževalni proces, ki ga lahko ponudimo otroku.

Jaz, ti, oni ...

Kot nekakšna čarovnija – »Abrakadabra« ali »Ena, dve, tri – zdaj!«

Da ima lahko otrok lepše sanje in da lahko odrasli bolje razume …

Razen če v resnici ni ravno nasprotno …

In prav zavoljo tega, ker tudi združenje ASSITEJ razume, sva počaščeni, da sva lahko po eni strani glasnici upanja, mladosti, umetnosti in izobraževanja ter da imava po drugi priložnost, da s ponosom in uradno začneva to pomembno praznovanje. Upava, da bomo lahko tako, združenih moči, skozi gledališko umetnost bodoče generacije prepričali o pomembnosti učenja ter s tem prispevali k razvoju boljšega sveta, ki bo temeljil na miru, spoštovanju in družbeni pravičnosti.

Malala Jusafzaj, dobitnica Nobelove nagrade za mir 2014
Guila Clara Kessous, umetnica za mir, UNESCO

Povezava: Več informacij