To so bile besede, ki so se izpisale na platnu kot uvod v Nijinsky Siam, še eno predstavo azijskega bloka na letošnjem festivalu. Predstavo, ki je od gledalca zahtevala njegovo absolutno „čutno“ predanost (ter izklop razuma in kritiškega očesa), njegovo srce, za nagrado pa ga preko (bolj ali manj zgolj) estetsko dovršene rekonstrukcije zahodne imitacije vzhodne tradicije odpeljala na Vzhod, kjer duhovnost hodi vštric s telesnostjo. A da bi predstavo lahko dovolj začutili, da bi bili nagrajeni, in se ji prepustili, bi skorajda morali poznati njeno ozadje.
Pichet Klunchun, tajski plesalec in koreograf, je še eden letošnjih povratnikov na Mlade leve, ki se je pred tremi leti tu predstavil v zanimivem duetu z Jerômom Belom. Letos je gostoval z dvema predstavama, Nijinsky Siam in I am a Demon. Mojster tradicionalnega tajskega plesa Khon in priznani plesalec sodobnega plesa v svojih delih ubrano združuje elemente tradicionalne in sodobne plesne prakse. Poznavanje obeh strani plesne govorice mu omogoča bolj „svetovljanski“ vpogled in prožnejšo refleksijo, kar je skušal prikazati tudi v četrtkovi predstavi, v kateri je preinterpretiral solo predstavo ruskega baletnega plesalca Vaslava Nižinskega Danse Siamoise iz leta 1910 (sicer delo znanega koreografa Michela Fokina). Klunchun je našel stare fotografije Nižinskega v kostumu za tradicionalen tajski ples Khon, na katerih posnema tradicionalno plesno držo in kretnje. Nato je, kot pravi sam, stopil v dialog z Nižinskim. Osredotočil se je na njegovo razumevanje tajskega plesa, se torej lotil preučevanja tujega pogleda ter ugotavljal razlike med razumevanjem med tujcem in Tajcem. Ko je skušal rekonstruirati baletnikovo telesno držo, je ugotovil, da je ta pravzaprav prilagojena telesu zahodnjaka. Enako velja za gibe rok in nog. Tajci denimo nikoli ne stojijo na prstih, temveč obratno - nožne prste obrnejo navzgor. Nižinski pa je v Dance Siamoise stal na prstih in namesto klasičnega tajskega razumevanja dvodelnega telesa, torej telo pod in telo nad pasom, svoje telo razčlenil na štiri segmente: predel gležnjev, nato del od gležnjev do pasu, pa od pasu do vratu in na zgornji del - glavo. Zgornji del telesa je „po tajsko“ potisnil navzdol, da je zgornja polovica telesa zahtevala tajsko plesno tehniko in spodnji del zahodnjaško. Klunchun je rusko obarvan tajski ples skušal umestiti nazaj v tajsko plesno pokrajino ter tako združil navidez nezdružljivi plesni govorici.
Če je Nižinski nekoč očaral s svojo koreografsko virtuoznostjo, intenzivnimi karakterizacijami in do nebes visokimi poskoki, je tajski plesalec navdušil z ekstremno nežnimi, rahlimi in mehkobnimi gibi, ki jih v vsakem gibu kombinira z natezno trdnostjo svojega krepkega telesa, kar je potrdil tudi v četrtkovi predstavi. Po uvodni projekciji starih črno-belih fotografij Nižinskega in razlagalnih napisov so se po odru ritmizirano s senčnimi lutkami (Nang Yai), z upodobitvijo Nižinskega v »tajski drži«, sprehodili trije plesalci. Pred gledalci se je začela razgrinjati umetnost tajskega plesa, na mestih hermetična v svoji zakodirani govorici. Predstavili so se Phadung, Sunon, Pichet in vseprisoten Nižinski na fotografiji, tukaj kot četrti plesalec, ki sklene niz štirih likov v plesu Khon: moški, ženska, demon in opica. V plesu brez glasbene spremljave, ki je hkrati gledalčeva iniciacija v plesno formo, so drseli skozi popolnoma stilizirane položaje, njihova preciznost je opozarjala na kompleksnost gibov dlani in pozicij rok, trdna in nadzorovana stoja na eni nogi (medtem ko prsti še vedno umetelno posnemajo krivine arabesk) pa na veličastno ravnotežje, ki so ga sposobni tajski plesalci. Intenzivnost se je stopnjevala, ko sta se Sunon in Padung pomerila v dvoboju skokov ter dosegla svoj vrh, ko sta se odstranila in je zastor z Nižinskim dramatično padel. Takrat je na oder stopil sam Pichet Klunchun, oblečen v kostum, za njim pa se je razprostiralo bogato okrašeno ozadje, ki je spominjalo na tajski tempelj.
Kot božansko bitje, ujeto v slikarski okvir in ostanke fotografij Nižinskega, je s plesom držalo ogledalo zgodovini plesa ali celo obrnjenemu orientalizmu. Čeprav koreograf ni izpolnil vseh pričakovanj, se je zagozdil v lastni tradiciji, pri čemer je skoraj pozabil na Nižinskega. Očaral me je z nadzorom nad telesom in milino, s klasično tajsko formo in živo interpretacijo, ki jo je podkrepila prečiščena in gibalno dovršena izpeljava. S hojo po prstih naprej in nazaj, povsem drugače kot v prvem delu predstave, je dokazal, da je prilagodljivost njegovih nog lahko enaka ruskemu baletniku. Na koncu predstave stoji pred nami še vedno Pichet Klunchun s čimer potrjuje da predstava ni imitacija, ne rekonstrukcija, temveč ljubezen do plesa in spoštovanje do velikih in nepozabnih mojstrov kot je Nižinski.
To, da je ljubezen vodilo njegovega ustvarjanja, je bilo opaziti in predvsem začutiti tudi v sobotni predstavi I am a Demon, ki je nastala kot poklon njegovemu pokojnemu učitelju tajskega plesa Chaiyotu Khummaneeju. Čutno zgodbo o odnosu med učencem in učiteljem, ki z vsem srcem in duhom predaja modrosti in znanje novi generaciji, je treba gledati skozi tajske oči, še bolje srce. Klunchun se loteva tudi razčlembe svojega lika yaka, demona, išče globlje pomene, ki se skrivajo za preciznostjo minimalističnih gest.
* Khon je oblika klasičnega tajskega plesa v maskah s štirimi osrednjimi tipi karakterjev, ki so opisani v starodavnem epu o Ramajani. To so phra (moški), nang (ženska), yak (demon) in ling (opica). Vendar Khon ni le ples, temveč je način življenja, ki ima v tajski kulturi, drami in umetnosti, zgodovini poseben status. Mojster Khona ne more postati kar vsak in tudi tvoj lik ti določi mojster, glede na obliko tvojega telesa in obraza. Vsi mojstri Khona so na Tajskem zelo spoštovane osebe, niso le strokovno podkovani v tej plesni zvrsti, temveč morajo biti tudi najvišji moralni zgled za družbo in so nekako tako nedotakljivo sveti kot budistični menihi. Vsako leto se jim poklonijo v obredni slovesnosti Wai Kru. Zanimivo, ta slovesnost in iniciacijski obredi vedno potekajo v četrtek, saj ta dan na Tajskem velja za t.i. učitelji dan. Predstava Nijinsky Siam pa je bila v Ljubljani prikazana ravno na četrtek.
** Vaslav Nižinski je ustvaril nekaj najbolj drznih in provokativnih plesnih predstav prejšnjega stoletja. Leta 1912 je v pariškem Théâtre du Châtelet izzval škandal s svojo drzno erotično interpretacijo baleta po Debussyjevi skladbi Favnovo popoldne. Zadnji prizor, ki naj bi aludiral na samozadovoljevanje, je sprožil ogorčenje pariškega občinstva, obenem pa se zapisal v zgodovino kot trenutek, ko se je rodil sodobni balet. Nižinski je bil eden največjih plesalcev 20. stoletja, njegove koreografije s futurističnimi smernicami modernega plesa ali denimo z odsekanimi gibi na Stravinskega, so premikale meje tradicionalnega baleta, čeprav je ustvarjal le kratek čas. Bil pa je tudi eden znanih umetnikov s shizofrenijo, kot so John Nash (matematik), Syd Barrett (Pink Floyd), Antonin Artaud (dramatik), Jack Kerouac (pisatelj)...
***
ARENA je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, predvsem udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti že vrsto let.
Arena je nastala na pobudo zavoda Bunker v sodelovanju s Seminarjem sodobnih scenskih umetnosti pri Maski, zavodu za založniško, kulturno in producentsko dejavnost. Sodelovanje smo v letu 2010 razširili tudi na spletni portal slovenskega gledališča SiGledal, ki bo z objavami tekstov poskrbel za dodatno in okrepljeno poročanje.
Arena je eksperimentalna platforma, ki presega žanrske okvirje klasičnega pisanja in vzpostavlja teren za poigravanje z novostmi in preizkušanje ustvarjalnega duha svojih piscev. Je samoorganizirana, kolektivna enota, v kateri velja glas enakopravnosti in transparentnosti.
Povezava: Arena 2010 - Festivalski časopis mladih levov