Verjetno bosta še kar nekaj novejših dramskih besedil vsaj posredno zaznamovali ne tako zelo časovno oddaljena, temveč bolj potlačena pandemija koronavirusa in posledična vsesplošna izolacija, ki je ostro okrnila socialne stike – prinesla pa toliko intenzivneje sobivanje s člani domačega gospodinjstva. Še posebej v družbenem kontekstu in obstoju okolice postane (prisilna ali ne) osamitev tesnobna in grenka izkušnja, ki v psihološko-socialnem okviru razkriva večplastnost in kompleksnost posameznikovega notranjega stanja. O avtomatizmu obstanka z najbližjimi (ali pa tudi ne /več/ tako zelo bližnjimi) priča že naslov uprizoritve Mestnega gledališča Ptuj: nezmožnost izbire, s kom prehoditi premico življenja, postaja frustrirajoč poligon obsojenosti drug na drugega, ki generira nove in nove (travmatične) interakcije in spomine o sočloveku in sebi.

Avtor besedila in režiser Nikita Milivojević (asistentka režiserja Nika Curk) dogajalni prostor in čas celovito izvzame iz kakršnegakoli konteksta okolice: publika življenje dveh protagonistk bolj kot s sporadičnimi elementi preteklosti mame in hčere (omenjena je Maria Callas, mama prepeva uspešnico La Vie en rose …) povezuje s subjektivno izkušnjo osam(lj)e(nosti). Gluha izolacija in popolna nevednost o čemerkoli zunaj nje celostno dogajanje odslika nekoliko umolklo plastično, a znotraj svoje umolklosti uprizoritev vendarle uspe izrisati sebi lasten svet, ki funkcionira bolj ali manj logično zaokroženo. Režijsko je uprizoritev postavljena dokaj statično: protagonistki sta zariti v svoj mali habitat, na katerem je njuno hrčkanje pustilo enormen pečat – ver(jet)no izolacijsko naturalistično sta eni izmed glavnih mizanscenskih okolij dve postelji. Scenografijo (ki je ravno tako avtorjevo-režiserjevo delo) sestavljajo kosi nekoč fine in čedne stanovanjske opreme, ki se počasi, a odločno primikajo karakterju kosovnih odpadkov; neskončno število ljubih predmetov, ki jih ženski ne želita odvreči, postopoma tvori nepregledno množico, ki je ne zaznamuje toliko čustvena navezanost kot pa potreba po skladiščenju (in smetiščenju). Luč, ki zelo dobesedno razmejuje dneve, ki odtekajo, postane zanimivejša v drugi polovici uprizoritve (oblikovalec svetlobe Radomir Stamenković): navdihujoč je snop svetlobe na hčerinem obrazu, za katerega sumimo (ali pa vsaj upamo), da materializira žarek upanja, najslikovitejše, pravljične podobe pa uprizoritev ponuja v sanjskih, surrealnih prizorih z rakunom (izdelovalec rekvizita maske Gorazd Prinčič).

Gluha izolacija in popolna nevednost o čemerkoli zunaj nje celostno dogajanje odslika nekoliko umolklo plastično, a znotraj svoje umolklosti uprizoritev vendarle uspe izrisati sebi lasten svet, ki funkcionira bolj ali manj logično zaokroženo.

V prenapolnjeno okolje se zažirata mama (Milena Zupančič) in hči (Nataša Barbara Gračner), vsaka po svoje razočarano-sanjava v življenju in vsaka v večnem spopadu sama s sabo in druga z drugo: linearna dramaturgija uprizoritve razkriva vso monotonost njunega odnosa, v katerem se gnev preliva čez vsako besedo, hkrati pa je jasno, da je tako pomiritev kot dokončen spor – in razhod – nemogoč. Starejši par igralki tvorita kot polnokrven tandem, ki je skoraj sadomazohističen, a v tem vedno nekoliko zadržan v imenu sorodstvene vezi, hkrati pa spet v pomanjkanju, celo odsotnosti ljubezni: v njuni korelaciji začutimo dediščino Samuela Becketta (pri katerem se je avtor tudi navdihoval) in njegovih medosebnih stikov, ki ves čas variirajo od sovražnosti do skorajšnje simpatije. Milena Zupančič mamo gradi na sanjavi odmaknjenosti, sicer skoraj prisrčni, a na dolgi rok utrujajoči in obremenjujoči begavosti, temnejše plati pa prikrito, skrivnostno razkriva v (verjetno neupravičeni) samohvali preteklega življenja, polnega ljubezni (do nje) in uspeha. Nataša Barbara Gračner pa svojo vlogo zagrenjene, plešaste hčerke ustvari na natančnem odmerjanju zasukov intenzivnih čustvenih stanj, ki razpirajo vso bolečino minulega življenja brez potomstva, partnerstva ali kake druge smiselne življenjske izpolnitve. Interpretacija Nataše Barbare Gračner seže celo dlje, saj v gledalki sproža vprašanja vrednosti življenja ženske v poznih letih, če ta nima ne potomstva in ne (uspešne) kariere, ne nazadnje niti partnerja: kaj je funkcija in družbena koristnost take posameznice, predvsem pa, kje prostor za njeno opolnomočenje in samoosmislitev? Odgovor je v duhu konvencij današnjosti še vedno zastrašujoč.

Nova produkcija Mestnega gledališča Ptuj v svoji izreki ponuja konsistentno uprizoritev, ki pa ravno zaradi stroge okrnjenosti družbenega okvirja morda ponudi premalo: stiska sama po sebi je še vedno globoka, a precej bolj vitalno deluje v soodnosnosti s kontekstom okolice. V vsakem primeru pa zaradi trdne zaokroženosti, čvrste konceptualne in predvsem igralske prezence obeh protagonistk (in antagonistk hkrati) zelo intenzivno občutimo vso mučno brezkrajnost ujetosti v materialno in čustveno smetišče, od koder mamo in hčer vlečejo samo še spomini in brezupni upi za prihodnost. In ko hči v eni izmed točk trenja z mamo obupano vzklikne »Za ubit' se!«, je vsem v dvorani jasno, da je res tako.