Vprašanje družbene izoliranosti in osamljenosti je osrednja tema pri predstavi Pot neizbrana po besedilu Nikite Milivojevića, ki je tudi režiser predstave. Iz več virov je črpal svoj navdih, največjega pa je gotovo ponudilo življenje v tem času, ko smo se vsi srečali s situacijo, ki nas je izolirala iz vsakdanjega vrvenja in ki nas je postavila v nek zaprt, samo naš svet, v katerem opazujemo zrcalno sliko svoje notranjosti. Tako se gledališče sveta ustvari v eni sobi in nosi v sebi tako poteze komedije kot tragedije, medtem ko je minevanje neizprosna lastnost vsega živega.
Avtor besedila in režiser Nikita Milivojević je v enem svojih intervjujev zapisal: »Kar se tiče same predstave, je na nek način posvečena moji mami. Besedilo sem napisal v času korone. Nikoli nisem preživel v zadnjih tridesetih letih toliko časa doma v svoji rojstni hiši, in to z mamo. Tako je nastalo to besedilo, ki je predvsem zgodba o osamljenosti, natančneje o spominih in sanjah. Kot kaže, so spomini in sanje tisto edino, kar nam zares pripada. To je drama spominov, izgubljenega časa, ki se ves čas vrača in nas obseda. To, kar se v tej predstavi vrača v življenje, je preteklost. Besedilo je namreč v veliki meri navdihnjeno z dramami Becketta. Hoteli ali ne, na koncu vedno pridemo do Becketta.«
Predstava, ki jo bo Mestno gledališče Ptuj uprizorilo z Mileno Zupančič in Natašo Barbaro Gračner, prikazuje starejši par: mamo in hči, ki prebivata v eni sobi, polni ostankov njunega življenja. Živita med smetmi, mačkami in v sebi nosita izkrivljene spomine. Igralki, ki ju ni treba posebej predstavljati, saj sta nosilki slovenske filmske in gledališče ustvarjalnosti, vsaka po svoje doživljata sedanjost in težko zadržujeta mejo s preteklostjo. »Misliš, da živiš v sedanjosti, preteklost pa je tik za tabo, kot senca,« pravi lik matere v predstavi.
Hči ji na nekem mestu odgovarja: »Gozdna steza se razklala je na dvoje ... V tem jutru mirnem ju motrim, korak ni listja pomendral … o eni sem razmišljal, drugo pa izbral …«
Prav vsi smo se v preteklih letih soočali z izolacijo, ko smo bili neprostovoljno zaprti v mikrookolja naših domov. Upi, sanje in hotenja pa so se razblinjali kot fatamorgane. In bolj, ko lovimo privide, bolj smešni smo nekomu, ki to gleda iz varnega zavetja lastne normalnosti. Bolj bizarno, smešno in noro je videti to življenje za zaprtimi vrati onkraj življenja v javnosti.
