Naše popotovanje z najmlajšimi in njihovimi starši/tetami/strici/dedki in babicami se začne že na hodniku pred sončnim studiom Lutkovnega gledališča Maribor, kjer smo povabljeni na vrt pokukat, kaj se dogaja z dvema deževnikoma. Zgodi se subtilen prehod v prostor studia, ki brbota od možnosti raziskovanja in pričakovanja dogajanja. A ker se performerki že od začetka zanašata na interaktivnost in odzive najmlajših obiskovalcev ter njihovih spremljevalcev/spremljevalk, tako poteka tudi preostanek predstave, ki bi jo lahko označili kot predstavo sodelovanja. Skupina gledalcev tako ni več le zgolj to, ampak je hkrati tudi osnovni del dogajanja. Odprtost potovanja dveh deževnikov postaja tako tudi potovanje nas samih skozi vrt, skozi zvoke, skozi podobe, skozi namišljeno in vsekakor tudi skozi občutke, ki se zgodijo v samem prostoru, kot da gledalci nismo ločen del dogajanja, ampak vseskozi tudi njegovi soustvarjalci.

Prek zvočnih odtenkov dežja in s smukanji po rovu se razvija zgodba pod »vrteksom«, ki predstavlja vrt in hkrati prostor, ki se neprestano spreminja, prevzema različne oblike in tudi zvoke, nas spodbuja k razmišljanju in občudovanju nestatičnosti. Sprašujemo se, kako globoko lahko sežemo v nekem varnem okolju, ko se skupaj z deževnicama potopimo v podzemlje, med korenine, in gremo globlje in globlje, dokler ne najdemo koreninice timijana ali koreninice kadulje. Med premikanjem po globočninah zemlje se z najmlajšimi tako posvetimo poslušanju zvokov reke in vitja korenin. Vendar se večina teh zvokov razvija tudi v nas samih in ni nujno, da prihajajo od zunaj, saj njihovo namigovanje in opisovanje spodbujata širše dojemanje zunanjega sveta, ki se odvija znotraj gledalca s pomočjo domišljije in vizualizacije, spominov ali pa asociativnosti. 

Predstava ne vsiljuje pretiranih ali neposrednih navezav na to, kako bi si morali predstavljati določene dogodke v naravi, ampak na izjemno bogat in emotivno odprt način vabi k razpiranju lastnih doživljanj, ki najmlajšim lahko vzbudijo prostor za nadaljnje raziskovanje in potapljanje v različna neodkrita področja – tudi morebitno povezanost narave in človeka oziroma bitij, s katerimi si delimo svet.

Ko se skupaj z deževnicama gibljemo po prostoru, se tudi naša telesa lahko spreminjajo v oblike nekih naravnih elementov, živali ali rastlin, na splošno bitij, ki zavzemajo prostor v podzemlju, na vrtu ali pri drevesih. Prav tako se lahko poistovetimo z deževnicama, ki uživata v zemlji, v samem premikanju po mokrem površju in v vonjanju zemlje po dežju. Aktivnejši elementi v predstavi so osredotočeni predvsem na iskanje, raziskovanje, poslušanje, prepletanje, čutenje in (so)bivanje. Ker sta deževnici tudi bitji, ki si zaželita nekaj sladkega, se del predstave osredotoča na iskanje sladkosti na različnih površinah, kar pospremijo tudi zvočne pokrajine ter posnemanje preprostih zvočnih učinkov, ki jih tudi ljudje izražamo ob, denimo, prehranjevanju in žvečenju hrane. Morebitna grožnja deževnicama, nekakšen preklop v sami predstavi, je prihod črnega kosa, ki ga performerki nakažeta z lutko; ta skače po zemlji, a tudi to nevarnost deževnici zapleteta v varen okvir, kjer se tiho pod zemljo počaka, da kos odide. Kljub srečanju s črnim kosom se v predstavi na koncu le uresniči najdba »nečesa sladkega«, in sicer na pol prerezanih jabolk, ki v sredici nosijo zvezdico sladko. Krog se sklene s pripovedjo, da deževnik za večerjo poje jabolko, to jabolko kasneje tudi pokaka in iz tega nastane rodovitna zemlja za novo seme.

Predstava Dš, dš, dš deževnik v režiji Saške Rakef (z njo so soustvarjali še Barbara Kukovec, Katja Kosi, Monika Pocrnjić, Tomaž Tomljanović, Nina Kokelj in Bojana Šaljić Podešva) ne vsiljuje pretiranih ali neposrednih navezav na to, kako bi si morali predstavljati določene dogodke v naravi, ampak na izjemno bogat in emotivno odprt način vabi k razpiranju lastnih doživljanj, ki najmlajšim lahko vzbudijo prostor za nadaljnje raziskovanje in potapljanje v različna neodkrita področja – tudi morebitno povezanost narave in človeka oziroma bitij, s katerimi si delimo svet. Po predstavi si tako med sabo razdelimo jabolka in lahko občudujemo zvezde v njih ter se čudimo oblikam in podoblikam, ki nastajajo v naši okolici.