Na tokratni 18. Platformi sodobnega plesa v Mariboru je premiero doživela peta festivalska produkcija Telo kot neprehojena pokrajina avtoric Mirice Ačko, Lize Šimenc in Alje Petric. Produkcija spada v skupni projekt V telesih, kakšnih? Takšnih (2024), ki je sestavljen iz dveh delov. Prvi del je bil predstavljen v Cirkulaciji z imenom Organsko Tehnološki Skupek.

Tudi tokrat smo priča dialogu Lize Šimenc in Mirice Ačko, ki se mu prek zvokovnega vložka pridružuje Alja Petric. Ker je premiera potekala v Minoritski cerkvi, je sama minimalistična scenografija delovala dokaj ritualno. Čez celoten prostor raztegnjena rdeča preproga oziroma dolg kos rdečega blaga, ki je v začetnem delu izbočen – pod njim se skorajda kot da rojevata dve telesi – je na nek način zamejeval prostor in tudi določil smer popotovanja. V uvodnem sprehodu Alje Petric s tibetansko pojočo skledo ta vibrira in oddaja zvok, ki naj bi deloval meditativno. V počasnem sprehajanju skozi linijo preproge s petjem bi lahko bila naloga Petric to, da nas kot gledalce umiri; usmeri fokus pogleda na dele teles, ki prihajajo izpod gmote nakopičenega rdečega blaga. Počasnost uvodnega dela predstave je tudi glavni atribut, prizadeva si, da se med opazovanjem, spremljanjem in na nek način tudi sodelovanjem v tem potovanju samo ustaviš, kar lahko deluje na gledalca tudi deloma srhljivo. Prepletanje, ki se dogaja pod vsemi temi plastmi preproge/blaga, menjevanje pozicij, prekopicavanje, nenehen dialog in zlaganje telesa na telo nekaj časa trajajo, preden je mogoče opaziti, da je eno od teles tudi gibalno ovirano.

Ker publika sedi ob levi in desni strani preproge, so tudi perspektive na telesa različne. Medtem ko se od nekaterih oddaljujeta, se tistim, ki smo sedeli na koncu, približujeta. Določeni segmenti, predvsem v trenutkih, ko je med Ačkovo in Šimenčevo več komuniciranja in stika, spominjajo na predstavo Radost/La Gioia, kjer je režiser in performer Pippo Delbono kombiniral šamanstvo, intuitivne premike, mnogoterost različnih razpoloženj, predvsem pa osebe, ki so v različnih pogledih ovirane, a postavljene na oder v čustveno polnih situacijah, ki jih Delbono potencira z lastno prezenco.

Prepletanje, ki se dogaja pod vsemi temi plastmi preproge/blaga, menjevanje pozicij, prekopicavanje, nenehen dialog in zlaganje telesa na telo nekaj časa trajajo, preden je mogoče opaziti, da je eno od teles tudi gibalno ovirano.

Ustvarjalki pri svojem pohodu po preprogi izrisujeta različne pokrajine – tako fizičnega stika, umika in prepleta kot tudi predvsem notranje pokrajine, ki morda še bolj določajo to, kar se dogaja in pri čemer smo tudi kot gledalci najbolj udeleženi in prisotni. Liza morda na trenutke deluje kot podpora Mirici, vendar v večini obe delujeta predvsem avtonomno, tudi samosvoje in samostojno. Večkrat bi se lahko vprašali, kje se telo ene konča in druge nadaljuje. Njuni telesi sta sicer v samem gibanju med sprehodom po preprogi skorajda kot eno, ki se preoblikuje skupaj z njunim premikanjem. Preprogo oziroma ogromen kos rdečega blaga bi lahko opredelili kot nerojeno, neživo telo, ker je neprestano vpeto v njuni telesi; dobiva različne oblike, odpada, skozenj se izrisuje krhkost gibalno oviranega telesa Mirice. Krhkost osebe, ki ji je onemogočena hoja – je namreč uporabnica invalidskega vozička. A lahko bi rekli, da je ta navidezna krhkost fizičnega telesa, ki se pred nami razteza, krči in odpira, v nekem nefizičnem smislu tudi največja vzdržljivost. Lizina prezenca je vzporedno temu izjemna, od poudarjene obrazne mimike do same fizične utrjenosti in sočasnih ter z Miričinimi impulzi skladnih gibov.

Čeprav lahko njun prepleteni odnos na gledalca deluje kot meditacija, pa v mnogih aspektih zaznamo tudi določene družbenopolitične vzgibe, ki so vgrajeni na zelo subtilne, nemoteče in nemoralizirajoče načine. Lahko bi celo rekli, da se med ogledom porajajo vprašanja, kot je denimo, ali bo Liza Šimenc zmogla nesti Mirico Ačko do konca rdečega blaga. Kolikšna fizična moč je potrebna za to, da skorajda večino predstave (traja štirideset minut) držiš osebo v naročju. Tako se izraža ena izmed bazičnih premis predstave, in sicer kako skrbeti za drugega vzajemno. Temu je namenjena tudi kostumografija, ki deluje kot podpora telesu in hkrati zaščita pred morebitnimi udarci ali poškodbami. Celotna predstava oziroma sprehod deluje kot neprekinjeno eksperimentalno potovanje, ki se konča v neznani pokrajini. Performerki zapustita prostor, skupaj z zadnjim delom kosa preproge, ki izgine za vrati.