Radijska igra Soba s posebnim vhodom v režiji Saške Rakef, ki je nastala po predlogi zgodbe Suzane Tratnik, je samosvoja, kompleksna in precizna kritika stanovanjske politike, ki z vključevanjem surrealističnega konca odpira spekter različnih vprašanj, ki se tičejo tudi širšega položaja razrednosti.

Radijska igra se začne z agresivnimi pogovori med najemodajalci in potencialnim najemnikom Andrejem (Peter Alojz Marn), pri čemer se izriše jasna slika položaja podrejenosti in nadrejenosti. Vloga doktorskega študenta fizike Andreja, ki išče stanovanje za nedoločen čas, je transparentna; že s samim načinom govora prikazuje svoj položaj, da se je pripravljen podrediti za to, da dobi sobo, ki si jo lahko privošči. Medtem ko so glasovi ostalih – najemodajalcev ponižujoči, podcenjujoči in žaljivi do najemnika. Skozi dialoge je izrazito poudarjena perspektiva, kdo koga potrebuje bolj in kdo izkorišča to pozicijo. Temu se pridružujejo tudi zvoki šuma, ki nakazujejo prepad med Andrejevim statusom ter statusom najemodajalcev oziroma agentov iz nepremičninskih agencij, slednje bi lahko prenesli tudi na širši družbeni kontekst. Srečanje z akademsko slikarko in najemodajalko Ingrid (Polona Juh), ki oddaja sobo s posebnim vhodom (ki jo Andrej najame), potencira razredne konflikte, Andrej je namreč znova postavljen v pozicijo manjvrednosti. Kljub občasni prijaznosti Ingrid ji ne verjamemo zares, v njenem govoru je nekaj sumljivega. Z Andrejevim vstopom v sobo s pomanjkljivostmi (mikrovalovka ne dela, vse smrdi po cigaretah) si lahko preko zvočne slike tudi vizualiziramo, kako je soba pravzaprav videti, toda Andrejeva sreča ob tem, da je končno našel sobo, je kljub vsemu neizmerna, kar implicira z zadovoljnim kričanjem skozi okno. Pri naslednjem srečanju z Ingrid se zaplet stopnjuje, povabi ga namreč na kozarec vina v svoje stanovanje. V njunem pogovoru slišimo trkanje s kristalnimi kozarci, dobimo občutek, da smo v malomeščanskem stanovanju; tako so zvoki oz. zvočna atmosfera Ingridinega stanovanja skorajda v kontrastu z zvokom sobe, ki jo je Andrej najel za svoje bivanje.

Čeprav se tema igre osredotoča na stanovanjsko politiko, pa vendarle prikazuje široko paleto medosebnih manipulacij med ljudmi, izkoriščanja in izničenja drugega za povzdigovanje sebe.

Andrejevo opazovanje portretov v najemodajalkinem stanovanju, ki so njeno delo, je v prvih trenutkih še naivno, saj se čudi neizmerni živosti ljudi na slikah, kot da bi pravzaprav dihali skozi platno. V trenutku, ko izvemo, da naj bi bila večina oseb na njenih slikah njeni bivši najemniki, pa se kot poslušalci začnemo zavedati čudne atmosfere, ki se dogaja pod površjem, še posebej ko Ingrid pove, da je eden njenih portretirancev (tudi bivši najemnik) nenadoma izginil. Dinamike pogovorov med Ingrid in Andrejem so izvrstno režijsko (Saška Rakef) in dramaturško (Vilma Štritof) poudarjene ter subtilno vodijo v bizaren in nepričakovan zaključek. Hlinjena prijaznost najemodajalke opitega Andreja pripravi do tega, da ji pozira za portret, pri tem se dinamika zelo hitro spremeni, saj ga ujame v sliko, lahko bi celo rekli, da mu na nek način ukrade dušo za svoje lastne namene. Zvočni poudarki v tem procesu »kraje duše« so srhljivi, grozljivo sobivajo z izvajanjem nadzora Ingrid nad Andrejem in z njegovo nemočno situacijo, znova se ciklično vzpostavi situacija nadrejenosti in podrejenosti. Zvoki trušča, škripanja in zmede nas napeljujejo na krizno situacijo, na občutke ujetosti ter zakrčenosti. Zvok (skladateljica Ingrid Mačus) podpira surrealistične podobe grozljivke, prekinjanje Andrejevega govora pa poudarja grotesknost situacije, v katero je ujet in nima nikakršne moči za pobeg iz slike oziroma iz lastnega portreta, v katerega ga je Ingrid ujela. Izražanje, da ga nihče ne sliši iz portreta, je večpomensko in zapleteno, lahko bi si ga razlagali na različne načine, med drugim tudi kot že večkrat omenjeno igro vlog podrejenosti, kot da njegov glas ne šteje, da je nepomemben; samo še en najemnik, na podlagi katerega se je Ingrid okoristila za namen svoje razstave v Moderni galeriji. Igra se nadaljuje s pogovorom z novo najemnico sobe s posebnim vhodom, ki nakazuje na začarani krog ujetosti. Lahko rečemo, da se zgodba o sobi s posebnim vhodom sploh ne konča, saj pride vedno nova žrtev. Čeprav se tema igre osredotoča na stanovanjsko politiko, pa vendarle prikazuje široko paleto medosebnih manipulacij med ljudmi, izkoriščanja in izničenja drugega za povzdigovanje sebe.