Zakaj je pomembno, kako z gledališkega odra govorimo o spolnem nasilju in zlorabah ter drugih prestopih meja? Kot je bilo izpostavljeno od gibanja #metoo naprej, je tudi v imenu sodobne umetnosti enostavno dovoljeno preveč, oder in preostali prostori umetnosti pa so pogosto prizorišča takšnih in drugačnih zlorab/nadlegovanj, ki jih velikokrat zmotno upravičujejo v smislu, da gre za prostor, kjer so procesi in prakse dela nekonvencionalni. V odziv pogosto sledi sprenevedanje, pretvarjanje in ignoranca javnosti in odgovornih. Zato je predstava Kriki: Vrzeli pomembna, saj izpostavlja v družbi nasploh normalizirano obnašanje, ki pa je z mnogih vidikov problematično, in kot taka nas udari v smislu gledališča u fris: direktno, brutalno in neusmiljeno ter tudi na nek način očiščevalno.
Tako se v avtorski predstavi kolektiva Reaktor Krik: Vrzeli že na samem začetku soočimo s senzacijo, ki naj bi nastala iz popolne fikcije, kot nam pove Stacy, lik ženske (Julita Kropec) s klovnovsko lasuljo, oranžno-rdečim modrcem, hlačami z višjim pasom in visokimi rdečimi petami, ki nas popelje iz zunanjega prostora GT22 na Intimni oder. Kot gledalci se sprašujemo, kaj naj bi ta senzacija bila? Ko pridemo v notranjost prostora, ki je organiziran tako, da so stoli postavljeni v krog, dobimo občutek nekega morda ritualnega gledališča, nečesa, česar del bomo tudi sami.
S preklopom Stacy v drugo vlogo brez lasulje izvemo podrobnosti o senzaciji, ko Julita pove, kako je policist prišel domov, jo vprašal, ali pozna to osebo; v naslednjem trenutku pa kot odmev slišimo »Kaj ti je naredu, kaj ti je naredu, pikica!« in očetov »Ubil ga bom, ubil ga bom, prasca!« Čeprav ne izvemo povsem točno, kaj se je zgodilo, si lahko z nekim občutkom tesnobe predstavljamo, da je šlo za hujšo telesno zlorabo, ki se je v zunanjem svetu manifestirala kot le še ena »senzacija ha ha ha«, novica, ki na širšem družbenopolitičnem nivoju ni prinesla spremembe ali zavedanja, še manj pa morda nekega varnega zavetja žrtvi zlorabe. Ko se Julita približa eni izmed gledalk in se jo le-ta dotakne, izbruhne in zakriči: »Ne se me dotikat, pizda – sori, prizor pač.« Juliti uspe izvrstno kombinirati zunanji, histerični pogled družbe na dogodek zlorabe skozi vlogo Stacy s turbulentnim intimnim, notranjim dogajanjem žrtve.
Temu prizoru sledi nizanje različnih vsakdanjih situacij, ki razkrivajo zakoreninjenost in utrjenost nekega obnašanja, stereotipne posledice, vlogo spolnosti pri dojemanju lastnega telesa. To so prizori, kot je govor o masturbaciji in poznejši molitvi, s katero se »opravičiš« za tako dejanje, o izkušnji prvega seksa, o gledanju prvega porniča, o sramovanju lastnega telesa, o vprašanju biti ljubljen, o joku moškega, o tem, da te ima nekdo rad, in o tem, kakšne posledice ima odsotnost občutka ljubljenosti, pa tudi o ranljivosti v neki osnovni obliki bivanja. Jure Žavbi, Kaja Petrovič in Julita Kropec si tako izmenjujejo, skorajda podajajo, različne aspekte doživljanja različnih vlog skozi zgodbe, ki so tako igralcem kot gledalcem blizu.
Zato je predstava Kriki: Vrzeli pomembna, saj izpostavlja v družbi nasploh normalizirano obnašanje, ki pa je z mnogih vidikov problematično, in kot taka nas udari v smislu gledališča u fris: direktno, brutalno in neusmiljeno ter tudi na nek način očiščevalno.
Omenila bi tri radikalnejše prizore, ki s svojo hektično performativnostjo zarežejo v gledalca. Julitin prizor, ki izstopi iz predstave, ko pove, da je bila to ena izmed vaj, ki so jih izvedli v delovnem procesu, kjer sicer našteva, s čim se posiljuje, medtem ko grize, požira, golta jabolka eno za drugim, dokler skorajda ne bruha in ne izpljune vseh koščkov. V tem prizoru je tudi jasna kritika aktivizma (»Faking vse posiljevanje s korektnostjo in identiteto feministke in borke«) ter hkrati nasilja nad lastnim telesom v okvirih družbenih zahtev ali zaradi nekakšnega lastnega nesprejemanja, ki je med drugim tudi posledica primerjanja z drugimi telesi na instagramu.
Drugi prizor je prizor Juretovega monologa, medtem ko nasilno stiska grozdje v rokah, o neki pristni ranljivosti otroka in moškega, ki si ne upa jokati, o negotovosti in dvomih glede lastnega telesa (»Teh 110 kil hočš šlatat? Teh 110 kil hočš gledat?«), o negotovosti in iskanju potrditve od zunaj, o tem, da ni bil nikoli objet. Njegova vloga prikazuje nestereotipnost in s tem tudi surovost, stresnost ter pritisk pričakovanj in zahtev, dotika se mnogih neizgovorjenih in nevidnih problematik razvoja od otroka do moškega v sodobnem svetu, ki so redko zastopane na gledališkem odru, tako na institucionalni kot na neinstitucionalni ravni.
Ta prizor je skorajda vrhunec, je kot stanje novega prevpraševanja skozi razsutje, po njem ostane intenziteta prepletenosti družbenih norm, ki so bile vgravirane v telo, ki govori samo po sebi, ker pač mora povedati/izustiti/zakričati, saj se lahko tako upre vsemu, kar se od telesa pričakuje. Zato je tretji prizor pravzaprav nekakšen kontrapunkt vsemu temu nasilju, nekakšna katarza, ki nas pospremi do konca, ko se Kaja v belem krilu vrti na lužicah vode na tleh in medtem neprestano pada. Celoten koncept projekta Krik: Vrzeli je dramaturško jasen in gledalcem odpira širok prostor za razmišljanje o tem, koliko je naše obnašanje določeno s pričakovanji okolice, družine in s transgeneracijskimi vzorci. Kako so določeni vzorci nadlegovanja še vedno tudi posledica tega, kaj vse naj bi bilo normalno sprejeti. Skozi avtorske prizore iz intimnih situacij se izrišeta želja po preseganju in ponovnem in drugačnem življenju zunaj doživetega, po nekem novem rojstvu, ki pride iz izpostavljanja brutalnega, in hkrati klic žrtve po življenju, ki je onkraj travme ali zlorabe.