V četrtek, 28. septembra, je premiero doživela prav posebna predstava, s katero je ljubljanska Opera začela novo operno sezono: namesto enega odrskega glasbenega dela so nam postregli kar z dvema v istem večeru. V enoten spored sta bili združeni opereta Dežela smehljaja Franza Leharja in opera za otroke Miši v operni hiši Alojza Ajdiča. Priljubljena mojstrovina avstrijskega poznoromantičnega skladatelja, ki je v veliki meri oblikoval opereto kot žanr in hkrati glasbeni okus dunajskega občinstva, je zazvenela v tandemu s slovensko noviteto, najnovejšim delom vsestranskega Alojza Ajdiča, katerega opus obsega tako glasbeno-gledališka kot tudi komorna in orkestrska dela.
Povezava kar dveh del v skupno predstavo se na prvi pogled zdi upravičena, še najbolj zaradi trajanja vsakega posameznega dela: skupaj trajata le dobre tri ure, kar je za eno samo ottocentovsko opero kvečjemu povprečje. Vendar odločitev ni le pragmatične narave, temveč vključuje tudi tehtno premišljeno, navdihnjeno zamisel režiserke Eve Hribernik, saj je v protagonistih obeh predstav prepoznala isto zavezanost lastnemu okolju in prav tako obema sorodno hrepenenje po širitvi lastnih obzorij. Zato je deli v enotno predstavo povezala ravno ideja o osebnostni rasti in preseganju okvirjev, ki so posamezniku dani (če ne celo vsiljeni) že ob rojstvu.
Dežela smehljaja je prisotne takoj nagovorila s svojo očarljivo, eksotično podobo: tako glasbeno kot vizualno. Scenograf Jaro Ješe in oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž sta ustvarila okolje, v katerem so z lahkoto zaživeli nastopajoči, odeti v privlačne kostume Sandre Dekanić. Vizualna podoba predstave je bila zamišljena skoraj povsem klasično, z le nekaj povsem prijetnimi avtorskimi domislicami – gledalce je v hipu prestavila bodisi na pekinški ali pa na dunajski dvor. A kot najizrazitejša kulisa dogajanja je vendarle zaživela Leharjeva glasba – polna pentatoničnih melodij in podobno generičnih, a učinkovitih citatov, ki obujajo reminiscence na Daljni vzhod.
Edina šibka točka so bili igralsko problematični govorjeni dialogi: razkrili so nekoliko banalen libreto, ki preveč poenostavlja potek dogajanja in mu narekuje nenaravno hiter tempo. Pomanjkljivosti besedila niso uspeli zakriti ne režija, ne trud solistov, ne spreten slovenski prevod nemškega izvirnika, ki ga je pripravil Borut Smrekar. Odvijanje zgodbe do naravnejšega tempa upočasnijo arije in plesni vložki, v katerih zacvetijo Leharjeva domišljija, enkratno spevne melodije in slikovita orkestracija; z njimi mojster dunajske operete tako izvajalcem kot poslušalcem še danes omogoči vživljanje v zgodbo in podoživljanje njene čustvene plati. Vsebina se je sicer postarala bistveno slabše od glasbe: v njej prepoznamo takratno slabo obveščenost Evropejcev o kitajski kulturi, ki je povsem poenostavljena in prilagojena namenom operete. A vendarle moramo na priljubljeno Leharjevo delo gledati kot na »otroka svojega časa« – kljub prisotnosti za današnje pojmovanje potencialno neprimernega humorja je režiserki uspelo zgodbo predstaviti kot prikupno šaljivo, nikakor pa ne žaljivo in s tem nazadnjaško.
Dirigent Simon Dvoršak je spretno razkazal sposobnosti Orkestra SNG Opera in balet Ljubljana, prav tako pa je njegovo barvito in mogočno zvočnost primerno umikal v ozadje med nastopi solistov. V vlogi kitajskega princa Sou-Čonga se je predstavil David Jagodic s svetlim, v višinah presenetljivo nežnim in povsem nadzorovanim tenorjem. Ob njem je kot grofična Liza zablestela sopranistka Martina Zadro, ki nikoli ne razočara s svojo kombinacijo brezhibnega pevskega in naravnega igralskega nastopa. Grofa Lichtenfelsa je šarmantno in prepričljivo upodobil Darko Vidic, kitajsko princeso izvrstna Nika Gorič, s prav posebnim smislom za humor in s tehtnim vokalnim nastopom pa se je liku Gustava von Pottensteina posvetil Matej Volk. Pohvale je treba izreči tudi preostalim, številčnim pevskim solistom, prav posebej pa članom baletnega ansambla in Lukasu Zuschlagu – ta je koreografijo zasnoval povsem v skladu s preostankom vizualne podobe predstave: kot klasično, a nadgrajeno s svežim pristopom in sugestivnimi eksotizmi.
A vendarle moramo na priljubljeno Leharjevo delo gledati kot na »otroka svojega časa« – kljub prisotnosti za današnje pojmovanje potencialno neprimernega humorja je režiserki uspelo zgodbo predstaviti kot prikupno šaljivo, nikakor pa ne žaljivo in s tem nazadnjaško.
Prikupna, s humorjem in poučno posredovanimi življenjskimi resnicami prežeta zgodba za otroke – Miši v operni hiši – je svojo krstno izvedbo doživela večer prej. Libreto je delo Vinka Möderndorferja po predlogi Viktorja Léona, z glasbo pa ga je opremil Alojz Ajdič. Ajdičeva glasba je dostopna, všečna, vendar nikakor ni preveč preprosta; skladatelj jo je zasnoval s svojim prepoznavnim naslonom na postromantično tradicijo ter jo oblikoval z dovolj domiselnimi melodijami in razvejano orkestracijo. Če se ozremo na Möderndorferjev prispevek, hitro ugotovimo, da so govorjeni dialogi in besedila, zaupani pripovedovalcu, veliko hvaležnejši kot tisti iz Dežele smehljaja. Tudi besedila, ki jih je Ajdič namenil pevcem, so se z glasbo zlila precej organsko. Glasba skladno in sugestivno podpira besedilo ter v tekočem, naravnem tempu vodi potek zgodbe. A melodij, ki bi takoj šle v uho in tam tudi ostale, pravzaprav ni ravno veliko. Kljub temu so solisti v Miših v operni hiši na splošno podali prepričljivejše interpretacije kot v prvi predstavi na sporedu, čeprav je Dežela smehljaja postregla z izrazitejšima interpretoma dveh glavnih vlog.
V vlogo pripovedovalca se je vživel Matej Volk, mišja starša sta bila izvrstna Zdenka Gorenc in Slavko Savinšek, tudi Darko Vidic je ponovno nastopil ter se predstavil kot mišek Rigoleto, starega miška Janeza je z občutkom za pripovedovanje in z nežnim glasom podal Vladimir Jakšič, v vlogi primadone pa nas je nasmejala enkratna Norina Radovan, ki poleg izjemnega talenta za komedijo poseduje tudi zavidljive glasovne sposobnosti. V glavnih vlogah sta kot mišek Romeo in miška Julija nastopila Edvard Strah in Neža Vasle: z glasbeno dodelanim nastopom in usklajeno, sproščeno igro sta vzpostavila pristen stik z občinstvom.
Sandra Dekanić je oblikovala prav prikupne kostume mišk, s katerimi je hkrati podčrtala njihovo medsebojno podobnost in z detajli poudarila tudi karakterne lastnosti posameznikov. Jaro Ješe je spretno izkoristil prostorske danosti in tehnične zmogljivosti moderniziranega odra ljubljanske Opere ter tudi koreografu in oblikovalcu luči postregel z obilico prostora za izražanje. Ajdič je v Miših v operni hiši veliko pozornosti namenil zboru – oblikoval je obsežen zborovski part, ki predstavlja enega boljših momentov celotne opere. V tej luči je zasijal tudi zaradi izvrstne pripravljenosti Zbora SNG Opera in balet Ljubljana, ki ga na nastope pripravlja Željka Ulčnik Remic. Izvedbo je tudi tokrat vodil Simon Dvoršak, ki je ubral ustrezen tempo ter z natančnimi, pretehtanimi navodili nad celotno delo razpel jasen dramski lok.
Zahvaljujoč se gladkemu poteku in poslušljivosti glasbe, spretno oblikovanemu zborovskemu partu, očarljivemu finalu, prikupni vizualni podobi in kakovostni izvedbi, je otroška opera Miši v operni hiši vredna pridobitev slovenskega opernega repertoarja, namenjenega najmlajšim, vendar bi jo težko označili za presežek. Seveda pa ni rečeno, da vsaka noviteta mora biti presežek – tudi dela, ki ustvarjajo povprečje in ga ohranjajo na relativno visoki ravni, so še kako vredna pohvale in izvajanja. Izvirnost za vsako ceno je v našem času prepogosto vsiljena vrednota.
Posebej se je treba ozreti na trojico režiserka - scenograf - dirigent in izraziti pohvale njihovemu uspešnemu sodelovanju. Eva Hribernik, Jaro Ješe in Simon Dvoršak so se v preteklih letih tako posamezno kot tudi s skupnimi projekti kalili v produkcijah Slovenskega komornega glasbenega gledališča. S tokratno produkcijo – dvojno predstavo – pa so se prvič skupaj predstavili tudi v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana.
Čeprav bi si Miši v operni hiši zlahka predstavljali tudi kot samostojno produkcijo, namenjeno ter načrtno ponujeno najmlajšim, je izvedba Ajdičeve novitete v tem kontekstu izzvala vidno odobravanje prisotnih – škoda le, da je bilo med njimi tako malo otrok. A če na dvojno predstavo gledamo z zornega kota režiserke Eve Hribernik, moramo ugotoviti, da se je njen namen skozi izvedbo v precejšnji meri uresničil: v Deželi smehljaja smo ob igri, petju in odrski prezenci začutili karakterno preobrazbo junakinje, ki je slepo sledila ljubezni v tujo deželo ter se nato vrnila k lastnim vrednotam; na drugi strani pa smo bili ob zgodbi Miši v operni hiši priče osebnostni rasti dveh glavnih junakov, ki se s težavo, a katarzično odpovesta zatohlosti matičnega okolja ter se s pogumom in navdušenjem podata v svetlo prihodnost. Operni tandem, ki nam ga letos ponuja ljubljanska Opera, lahko obiskovalcem različnih starosti postreže z nemalo užitka ob dobri glasbi, prav tako pa sega globlje pod gladino gledališkega blišča in posreduje sporočila, ki jih je vedno vredno nositi v srcu.