Režiser Fabrizio Montecchi je v Lutkovnem gledališču Ljubljana po uspešni predstavi Račka, smrt in tulipan na oder postavil Virginijo Volk, ki prav tako govori o morda ne najprijetnejših temah, o katerih raje molčimo, še posebej v dialogu z mlado publiko. Njegova prva predstava v LGL tako govori o smrti, Virginija Volk pa povzema zgodbo Virginije Woolf, kot je opisana v istoimenski slikanici avtorice Kyo Maclear z ilustracijami Isabelle Arsenault in tako nežno riše zgodbo o dveh sestrah, o depresiji oziroma mračnem, volčjem počutju. Nežnost daje predstavi tudi likovna podoba Federice Ferrari. Ta je podobno kot v Račka, smrt in tulipan zasnovana po ilustracijah v knjižni predlogi. Njene lutke, scenska podoba in paleta barv delujejo pomirjujoče, kar je v skladu tako s tempom predstave kot počutjem Virginije, kateremu sledi pripoved. Mladega gledalca nagovarja tudi prek čarobnosti izrisanih vzorcev inovativno zastavljenih senčnih lutk, pri katerih svetloba izhaja iz samega predmeta, ki izriše sence v okolico.

Zgodba Virginije in Vanese pa se izrisuje prek pripovedovanja igralk Martine Maurič Lazar in Maje Kunšič (to je lahko prvo ali tretjeosebno), njune igre likov Vanese in Virginije ter prek animacije senčnih lutk. Pri tem se režiser ne omeji le na klasično rabo senc za pripovedovanje zgodbe, ampak se poslužuje različnih umestitev luči in platna v prostoru, ki tvorijo neko notranje gibanje predstave s sicer precej počasnim tempom. Ravno to gibanje povezano z mnogimi različnimi rabami prostora v povezavi s perspektivo oziroma razmerjem do luči, platna in senčne lutke, daje predstavi dinamiko. Ob tem režiser senc ne ločuje od gledaliških likov, ki jih uprizarjata igralki, marveč kombinira oboje v zaokroženo dogajanje in prepletanje gledališkega, lutkovnega in scenografskega. Ob tem lahko tudi senčne lutke predstavljajo same sebe (gre pri njihovi animaciji za ilustracijo pripovedi), dejanske like ali pa podajajo izrisujoče se simbole. Slednji se največkrat navezujejo na Virginijino počutje, na katerem pripoved sloni in čeprav je to mračno, depresivno oz. kot bi se izrazili v predstavi – volčje, predstava ne daje turobnega vtisa mučnosti. Na odru se prej vzpostavlja neke vrste čarobnost.

Čarobnost tega, da si predstava vzame čas za oblikovanje pripovedi, nežnih robov senc, svetle, a ne pisane palete barv in ozvočenosti odra. Slednje pa ni vedno uporabno, saj onemogoča pravo zaznavanje vzklikov in povzroča nekatere nedoslednosti v predstavi, kot je recimo ptičje žvrgolenje, ki glede na lokacijo ptiča, ne prihaja iz prave smeri. Nedosledna pa je predstava tudi pri podajanju replik igralk med njuno igro likov. Nekatere replike se zdijo premalo doživete oz. še vedno ilustrativno podane, čeprav je tok predstave že preskočil del, ki je potekal v obliki besednih in likovnih ilustracij dogajanja. Z igralskimi nedoslednostmi oz. (zdi se) mehanično odigranimi deli, se izgubi precejšnji del tenzije predstave (izgubljene predvsem v vzklikih, ki so izgovorjeni nekako ilustrativno), ki bi si je ob počasnem tempu le lahko privoščili nekaj več, čeprav gre ne nazadnje za uprizoritev namenjeno (tudi) otroški publiki, ki tematizira mračnejše, težje teme.

Preskok med ilustracijo dogajanja in dejansko igro oziroma v tem primeru zmes obojega pa deluje okorno, »zaigrano« tudi pri uporabi nekaterih predmetov, kot so denimo čopiči in »barvanje« Rožne doline, kjer igralka s čopiči (prepovršno) nakaže, da barva določen del scene, zato ta del predstave izpade površno narejen (v primerjavi z ostalimi detajliranimi postavitvami in umestitvami senc ter njihovo podobo).

***

V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/