Mladi slovenski skladatelj Vid Ožbolt (2002) trenutno študira kompozicijo v razredu Reinharda Febla na Mozarteumu v Salzburgu. Njegovemu Koncertu za klavir in orkester iz leta 2020 je, med drugim, sledil Klavirski kvintet, lani pa je uspešno krstno izvedbo doživela tudi njegova Sila spomina – uglasbitev Prešernove pesmi v besedilu primernem slogu, ki se zgleduje po pozni romantiki. V nedeljo, 10. septembra, je mladi glasbeni ustvarjalec predstavil svoj skladateljski in libretistični debi, krstno izvedbo svoje prve opere Srečanje, ki jo je tudi dirigiral. Gre za dobro uro trajajočo opero za štiri vokalne soliste ter osemnajstčlansko orkestrsko zasedbo.
Komorno opero Srečanje Vida Ožbolta tvori eno samo dejanje, sestavljeno iz prologa in epiloga, med katerima se niza pet prizorov. Vendar v tem strnjenem formatu skladatelju uspe jasno izraziti vsebino. Sledimo fragmentarno, a pregledno prikazani večplastni detektivsko-ljubezenski zgodbi, prežeti s simboliko, v kateri sta diskretno ujeti navezava na aktualni položaj umetnosti v družbi in ideja o Umetnosti kot trajni vrednoti. Hladni, vase zagledani slikar Franc (Peter Grdadolnik, bariton) ustvarja svojo mojstrovino, ne ozirajoč se na svojo po njegovi pozornosti hrepenečo ženo Barbaro (Antea Poljak, mezzosopran). Srečanje se zgodi med omenjeno ter vzporedno zgodbo anonimne ženske (Tina Debevec Dragoš, sopran), ki jo je Franc uporabil ne le kot model za svojo sliko, temveč tudi kot predmet svojega poželenja. Pri maščevanju slikarju jo podpira njen zvesti ljubimec (Domen Vurnik, tenor), ki pa se mu načrt ponesreči in sam izgubi življenje. Temu zapletu sledijo dogodki, ki pripeljejo do izginotja slikarja v prostor neobstoja in pozabe ter do izginotja obeh žensk v prostor odsotnosti in ravnodušnosti. Vse, kar ostane, je ženski akt – umetnina, osvobojena pritlehne človeške umazanije in realnega konteksta, ki nadaljuje svoj obstoj kot trajna vrednota.
Ožboltova glasba je všečna in razumljiva, četudi je njen jezik povsem sodoben. Slogovni eklekticizem je prisoten kot sredstvo glasbenega slikanja, prežeto s simboliko in asociacijami. Niha med tonalnostjo, atonalnostjo in politonalnostjo, občasno (in zelo premišljeno) nagovori s prvinami postromantike in neoklasicizma. Domiselna, navdihnjena glasba je odeta v pisano orkestracijo, v kateri skladatelj spretno posega po glasbilih, kot so flavta, saksofon, tuba, harfa, čelesta in različna tolkala. Glasbena plat Srečanja je tako celovita in zaokrožena, da bi lahko s precej neokrnjeno izraznostjo zaživela tudi v koncertni izvedbi. Ožboltova noviteta naj bi ne nazadnje izšla kot edicija RTV Slovenija v obliki zgoščenke s studijskim posnetkom celotnega dela.
Ožboltova glasba je všečna in razumljiva, četudi je njen jezik povsem sodoben. Slogovni eklekticizem je prisoten kot sredstvo glasbenega slikanja, prežeto s simboliko in asociacijami.
Prijetno je presenetila posrečena, skladna in sugestivna vizualna podoba predstave, predvsem spretna izkoriščenost prostora. Kozinova dvorana Slovenske filharmonije namreč po navadi ni prizorišče opernih produkcij, vendar so snovalci tokratne predstave spretno izkoristili prostorske danosti sorazmerno majhnega odra: komorni orkester je bil postavljen za polprosojno kopreno, na kateri so potekale projekcije domišljijskega ozadja, ki so bolj slikale vzdušja kot realni prostor. Vokalni solisti so učinkovito vdihnili življenje svojim likom, gibajoč se po samem ospredju odra, njihova igra pa je bila spretno podprta s svetlobnimi učinki. Te je oblikoval Matija Grošelj, medtem ko je scenografijo osmislil Jaro Ješe. Režija Svetlane Dramlić je izpostavila simbolično plat zgodbe in se izognila zdrsu predstave v žanr krimiča ali ljubezenske tragedije.
Vsi štirje vokalni solisti so svoje like portretirali dovolj prepričljivo ter na zgledno visoki ravni pevske in igralske interpretacije. Popolnoma uigran orkester je razkazal vso barvitost Ožboltove partiture, ki razkriva njegov izraziti smisel za tonsko slikanje in poglobljeno razumevanje orkestracije. Izvedba je potekala gladko, dramski lok se je razpenjal v skladnem in enakomernem tempu, z jasnimi poudarki. Taktirka v roki skladatelja je plesala sproščeno, suvereno in povsem pod nadzorom navdihnjenega in v svoji obrti izvrstno podkovanega mladega ustvarjalca.
Nova slovenska opera Srečanje je kakovostno delo z dodelanim konceptom in velik dosežek skladatelja in libretista Vida Ožbolta, ki se je tokrat predstavil kot izjemno obetaven mladi slovenski ustvarjalec. Njegovo delo razkriva ravnovesje med pomensko močno zgodbo in dodelano, očarljivo ter povedno glasbo. Srečanje je zagotovo velika pridobitev za slovensko operno zakladnico, ki bi v ustreznem prevodu lahko nagovorilo občinstva tudi onkraj meja naše dežele. V upanju, da se bo obdržalo na odrih in svojemu avtorju odprlo vrata do prihodnjih uspehov, se pridružujem glasnemu aplavzu prisotnih na njegovi krstni izvedbi.